Na vsebino

Ljudje ob Kolpi: Ivan Navratil

Ivan Navratil, urednik, jezikoslovec in narodopisec. Rodil se je 5. marca 1825 v Metliki, umrl 28. novembra 1896 na Dunaju.

»Število mož iz one dobe našega prebujenja, ki se je začelo z Bleiweisovimi »Novicami«, se vedno bolj krči; še bolj redki so pa pisatelji, ki so dramili tedaj naš narod. Izmed njih je učakal svoje sedemdesetletnice na Dunaju zdrav in krepek na duši in telesu Ivan Navratil. Skoro celih petdeset let, ako se oziramo na njegov prvi dopis v »Novicah«, je deloval marljivo in uspešno na slovenskem književnem polju ter si je pošteno zaslužil, da se ga spominja vsa domovina…

Spisal k njegovi sedemdesetletnici M. Murko 5. marcija 1895«

Na Dunaju živeči Slovenci so 70 letnico »stare mere poštenjaka« proslavili zelo slavnostno. Josip Stritar ga je pozdravil s pesniško prigodnico prav za to priliko. Ves čas svojega 45 letnega bivanja na Dunaju se je udeleževal družabnega in prosvetnega življenja Slovanov: bil je »ud« (kot so se takrat imenovali člani) Slovanske Besede od njene ustanovitve, dolga leta njen tajnik in knjižničar, načelnik Slovenskega kluba in predsednik Podpornega društva za slovenske visokošolce.

Po očetu je bil češkega rodu, mati je bila Belokranjka iz Rosalnic. Obiskoval je metliško dvo-razrednico, v kateri so takrat poučevali v nemščini, 3 razrede osnovne šole in 6 razredov gimnazije je potem obiskoval v Novem mestu. Filozofski licej v Ljubljani je zaključil 1845, nato nekaj časa študiral na bogoslovju ter potem od leta 1846 služboval v Ljubljani pri cesarsko kraljevi dohodninski okrajni oblasti. Leta 1847 nastopi službo pri deželnem sodišču in marca 1851 pridobi položaj nižjega uradnika in prevajalca pri najvišjem sodišču na Dunaju. Bil je tolmač za slovenščino in srbohrvaščino ter tu napredoval do načelnika pomožnih uradov.

Navratil je svoj začetni skepticizem o slovenskem narodnem prebujanja, ki pa ga je kmalu spremenil, v Novicah leta 1946 opisal tako: » Ko sem Vas ljube Novice, v l. 1843 prvič v roke dobil, sem Vam – odkritosrčno povem – posmehoval in si v svoji nevednosti, kakor marsikdo drugi mislil: Prazno je Vaše upanje!« In zmogel je priznati svojo zmoto in zablodo ter se z vsem srcem vključil v ta proces ustvarjanja v slovenskem jeziku.

Nabiral je jezikovno in etnološko gradivo, posebej iz Bele krajine (M. Murko je v svojem spisu hvalil boga, da se Navratil ni rodil v Ljubljani, pač pa v Beli krajini, ki ima tako čist jezik in takšno bogastvo v narodnem blagu…, saj bi bilo to sicer izgubljeno) ter svoja spoznanja primerjal in razlagal s pojavi od drugod. Tako je med drugim v Letopisu Matice slovenske (1855-1888, 1890, 1892, 1894, 1896) objavljal obširno razpravo »Slovenske narodne vraže in prazne vere, primerjane z drugimi slovenskimi in neslovenskimi«. Pisal je tudi o aktualnih političnih temah. Posebno znan pa je njegov spis o življenju in delu J. Kopitarja. Ves čas si je tudi prizadeval za uveljavitev slovenskega knjižnega jezika.

V 23 letu starosti in to v revolucionarnem letu 1848 (ko se odpravi tlačanstvo) je v Ljubljani osnoval glasilo za mladino »Vedež« in ga tudi urejal. Drugače pa je veliko pisal in objavljal v: »Sloveniji«, »Slovenski Bčeli«, »Novicah«, »Glasniku slovenskem«, »Učiteljskem Tovarišu«, »Večernicah«, »Koledarčkih« Mohorjeve družbe, »Letopisu« Matice slovenske, »Ljubljanskem Zvonu«, »Kresu« ter »Domu in svetu«, sodeloval pa tudi pri izdajah različnih zbornikov. Veliko je pisal tudi o čebelarstvu (Bčele in njihovo kraljestvo, med prvimi je tudi spoznal in opisoval pomen dela našega najpomembnejšega učitelja čebelarstva Antona Janše). Njegovo najpomembnejše delo je gotovo ustanovitev Vedeža, ki je prva leta po uvedbi slovenskega pouka služil kot učbenik, izhajal pa je v začetku kot tednik, pozneje kot štirinajstdnevnik. Žal ga je moral zaradi premajhnega števila naročnikov ukiniti.

Bil je utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika za takratno slovensko srednje šolstvo. Pomemben delež ima tudi pri uvajanju slovenskega izrazoslovja v sodne zadeve.

V nekem pomembnem trenutku pa je Ivan Navratil kot deželni poslanec nastopil precej nerodno. Nasprotno kot njegov rojak – zadnji metliški graščak Jožef Savinšek, konservativni poslanec (nemške struje!), ki si je (tudi s slovenskimi konzervativci) močno prizadeval za vrnitev Žumberka in Marindola Kranjski, pa je liberalec Navratil zavračal vrnitev (nekoč so že bili del današnje Slovenije) teh krajev, rekoč, da s svojo vero in jezikom ne sodijo več v Slovenijo. To je mogoče počel pod vplivom Frana Miklošiča čigar sodelavec je bil in ta je aktivno nasprotoval vrnitvi Žumberka Kranjski…Žumberak tako nikoli ni bil priključen Sloveniji, Marindol (z Miliči in Paunoviči) pa uspe uresničiti to voljo šele po desetletjih prizadevanj - z referendumom leta 1952. Zelo odločno je nasprotoval tudi poskusom, da bi se Novo mesto ponovno preimenovalo v Rudolfovo (v nekem obdobju je postalo zopet »moderno« uporabljati to staro ime).

Ime Ivana Navratila nosi tudi Metliška folklora, edino folklorno društvo v občini Metlika, tudi zato ker je prvi natančno popisal pesmi in plese iz tega konca, še posebej pa navado vuzemskega kola, ki so ga plesali na Metliškem Pungartu na vuzemski (velikonočni) ponedeljek. Tudi sicer nam njegovi zapisi zelo plastično slikajo stanje Bele krajine v tistem obdobju.

Njegovo delo je natančno popisal Janko Šlebinger (ravnatelj NUK v letih 1927-1946) sicer tast znanega Belokranjca inž. Janeza Marentiča in dedek uveljavljene znanstvenice, pedagoške psihologinje prof. ddr. Barice Marentič Požarnik.

Vir: KP Kolpa

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj