Ljudje ob Kolpi: Ivan Šubašić

Pri biografijah Belokranjcev se nenehno srečujemo s prepletanjem sorodstvenih zvez in dela ljudi na obeh bregovih Kolpe. Že stoletja. Kar nekaj takšnih ljudi smo že opisali. Tokrat vam želim predstaviti izjemno pomembnega človeka iz bližnjega sosedstva, ki ima še vedno tudi številne sorodnike v okolju Krajinskega parka Kolpa, s svojim delom pa je vplival na celotno družbo nekdanje skupne države.

dr. Ivan Šubašić, pravnik, hrvaški ban, predsednik jugoslovanske vlade, rojen 28. maja 1892 na Vukovi Gorici, umrl 22. marca 1955 v Zagrebu.

Ivan Šubašič je rojen v vasici Vukova Gorica – na desnem bregu Kolpe nasproti vasi Preloka. Osnovno šolo je obiskoval na Prilišću (nasproti Žuničem) – takrat cvetoči vasi, ki pa ima danes veliko manj prebivalcev kot je imela v tistem času družin (deli žalostno usodo celotne regije). Nadaljuje v realki v Karlovcu, potem pa se odloči za bogoslovje v Zagrebu. Po dveh letih študij teologije zapusti in se vpiše na Pravno fakulteto. Zaradi pričetka I. svetovne vojne je kot študent mobiliziran v Avstro-Ogrsko vojsko in poslan na Drino. Pozneje je premeščen na vzhodno bojišče. Tu je ujet in v ruskem ujetništvu se odloči prestopiti med srbske prostovoljce in odide na solunsko fronto. Regent Aleksander Karadjordjević ga odlikuje z Karadjordjevo zvezdo. Po vojni konča študij prava in tudi doktorira. Po delu pri transportni tvrdki in na sodišču odpre odvetniško pisarno v Vrbovskem in se vključi v politično delo kot član Hrvaške kmečke stranke (HSS). V jugoslovansko skupščino je izvoljen 1935 in ponovno 1938 leta in je ves čas posrednik med sprtimi Srbskimi in Hrvaškimi politiki. Tako je tudi boter zgodovinskega sporazuma »Cvetković-Maček«, ki med drugim pripelje do ustanovitve hrvaške banovine (celotna Hrvaška in del Bosne in Hercegovine) in 1939 leta postane njen prvi (in edini) ban. Izbran je bil prav zaradi svoje pomirljive in združevalne naravnanosti. Maček (tudi boter njegove hčere) si je sicer želel na tem mestu bolj odločnega Hrvata. Kot tesen sodelavec generala Simovića, ki po podpisu pakta Jugoslavija-Nemčija izvede državni udar, a neuspešno vodi odpor in Jugoslavija Kapitulira; odpotuje z begunsko vlado v London. Tu je imenovan za enega od dveh kraljevih namestnikov, pozneje je poslan z vladno delegacijo v Washington. Po odstopu Simovića in številnih menjavah vlad je 1. junija 1944 imenovan za predsednika Vlade kraljevine Jugoslavije v izgnanstvu (za zaveznike sprejemljiv tudi ker ni Srb in ni komunist) – kljub njegovemu znanemu stališču, da je nasprotnik monarhije. Na pobudo Churchilla prične pogajanja s Titom o bodočnosti povojne Jugoslavije. Rezultat pogajanj sta podpisa dveh sporazumov, ki med drugim v povojni Jugoslaviji predvidevata tudi večstrankarski sistem ter oblikovanje prehodne vlade v kateri se združita staro in novo. S Titom se prvič srečata maja 1944 na Visu. Ko se Šubašić v Bariju sreča z Churchillom Titu dogovori srečanje z britanskim premierjem, ki se potem dejansko izvede v Neaplju. Oktobra se vrne v Jugoslavijo in deluje v beli Cerkvi in Vršcu. Ko se 7. marca 1945 v Beogradu formira Vlada demokratične federativne Jugoslavije tudi s tremi ministri na predlog kralja Petra, postane podpredsednik vlade in minister za zunanje zadeve.

Kmalu je ugotovil, da gredo stvari svojo pot in da nima nobenega vpliva, da se mu onemogoča opravljanje dela ter da ga nenehno spremlja UDBA, Tito pa samostojno sprejema vse odločitve. Eno od hudih razočaranj je tudi njegov neuspeh, da bi preprečil množične izvensodne poboje ujetnikov, ki so jih vrnile angleške okupacijske sile v Avstriji. Po odstopu (odstopijo vsi trije kraljevi ministri) oktobra 1945 odkloni dodeljenega vladnega šoferja, varnostnika in avtomobil in sam financira ljudi, ki jih potrebuje okrog sebe. Tito - preko tajnih agentov - vseeno poskrbi za njegovo »varnost«.

Po odstopu iz vlade se vrne v rojstno Vukovo Gorico in prične z obnovo v vojni uničenega doma, a mu nacionalizirajo celotno posestvo in se odseli v Zagreb. V zapiskih UDBE, ki ga je ves čas nadzorovala je zabeležena njegova zahteva »Odboru za povojno obnovo«, da se njegova hiša obnovi kot zadnja, ko bodo v vasi popravljene vse druge. Udba ga je ves čas nadzirala, mu prisluškovala in skrbno beležila njegovo dejavnost. Ne le njegovi stiki z zahodnimi diplomati, prisluškovani so tudi pogovori na obiskih sorodnikov. Tudi tistih v Sloveniji - na Vinici.

Umre 22. marca 1955 in kljub njegovi desetletni popolni odstranitvi iz javnega življenja, se na pokopališču Mirogoj zbere 10.000 ljudi. Policija nadaljuje z nadzorovanjem njegove nemočne vdove Vlaste vse do trenutka, ko ji končno dovolijo emigrirati v Ameriko. V intervjuju ameriškemu novinarju Parkerju (še v Jugoslaviji) napove razpad SFRJ v maksimalno 10 letih po Titovi smrti. Kar se dejansko zgodi po 11 letih, ko se vrne v Zagreb. Pokopana je ob soprogu.