Jože Mihelčič, narodni heroj.

Rojen 29. januarja 1914 v Vavpči vasi (pri Semiču), umrl 9. decembra 1941 na Suhem Bajerju (pri Ljubljani).

Mladi semiški kmet je zelo zgodaj postal revolucionar. Z inženirjem Janezom Marentičem sta bila najpomembnejša organizatorja partijskih celic v Beli krajini in kot taka tudi udeleženca ustanovne konference Komunistične partije Slovenije na Čebinah. Jože Mihelčič je bil imenovan v CK KPS, Marentič pa v Komisijo za kmetijstvo. Zaradi svojega revolucionarnega delovanja je bil tudi interniran v Ivanjico v letih 1940/1941. Po razpadu Jugoslavije kmalu odide v ilegalo (skriva se pri prijateljih v Beli krajini), saj mu je ponovno pretilo zaprtje. S skupino somišljenikov iz okoliških vasi (ti živijo doma) skuša izvesti več diverzij, ki pa niso bile najbolj uspešne. Kmalu se formira tudi manjša skupina partizanov, ki se imenujejo semiška četa. Po ukazu glavnega štaba nastajajoče partizanske vojske se skupinice iz Črnomlja, Metlike in Semiča na Smuku 30. oktobra 1941 združijo v Prvo belokranjsko četo, ki šteje 30 pripadnikov (eden od borcev se že pred tem rani pri čiščenju puške in ostane v taboru). Za komandanta izberejo Lojzeta Fabjana, Jože Mihelčič pa je komisar. Četa je bila formirana z namenom, da odide v Posavje in z drugimi skupinami napade nemško obmejno postajo na Bučki, da bi tako ovirali izgon Slovencev v Nemčijo, Srbijo in na Hrvaško. Četa brez izkušenj in prave opreme v treh dneh v težkih razmerah ne uspe prečkati Krke in se vrne v Belo krajino (že med potjo na Otočec dezertira eden od borcev). V noči iz 2.-3. november na Gornjih Lazah doživi katastrofo, saj glavnino čete (ki med prenočevanjem ne postavi niti straže…) Italijani pobijejo, naslednji dan pa polovijo še večino ostalih; tudi Jožeta Mihelčiča. Poleg izdaje, katastrofi botruje neizkušenost saj je četa na pohodu nastopala javno in razglašala upor po vseh vaseh in se celo zapletla v streljanje. Konec vojne dočaka le eden od pripadnikov te čete. Po začetnem zasliševanju v Semiču, Jožeta odpeljejo k preiskovalcem v Ljubljano, kjer mu sodijo in je 6. decembra obsojen na smrt. Kazen izvršijo 9. decembra. Po nekaj dneh odpeljejo truplo v okolico Trsta, da bi tako isto mislečim preprečili morebitno obiskovanje groba.

Pomemben revolucionar, zdravnik in partizan je bil tudi njegov brat Lojze, v partizanih (Mostar) je padel brat Milan, brat Mirko, ki je emigriral v Avstralijo se je boril kot pripadnik avstralske vojske proti Japoncem.

Za narodnega heroja je bil Jože Mihelčič razglašen 20. julija 1951, kmalu po tem ko se je njegov brat dr. Alojz Mihelčič vrnil iz Golega otoka (v Kraljevini Jugoslaviji je bil zaprt v Lepoglavi in interniran v Bileći), svakinja (Alojzova soproga) Nada Kovačič Mihelčič, pa je svojo dveletno administrativno kazen na Golem otoku še vedno odsluževala (med vojno bila internirana v Gonarsu), saj so ji kazen še podaljšali.

Ime Jožeta Mihelčiča nosi tudi semiško kulturno društvo in nekaj ulic v Beli krajini, spomenik pa ima tudi pred črnomaljskih kulturnim domom.