Ljudje ob Kolpi: Jurij Grabrijan
Jurij Grabrijan – Iveč Jure, župnik, dekan, šolski nadzornik, pesnik, dramatik in prevajalec.
Rojen 22. marca 1800 v Adlešičih, umrl 22. junija 1882 v Vipavi.
Slovenija, tebi v čast živeti,
Spodobno hvalo tebi peti,
Častiti tebe vsaki čas.
Jurij Grabrijan
Adlešiški župnik, vitez Ivan Feliks Šašelj ga je imenoval "… najimenitnejši Adlešičan" in o njem v župni kroniki 1887 zapisal: »Izmed Adlešičkih župljanov omeniti zamoremo, kolikor je nam znano, samo dva moža, izmed katerih eden je uže v večnosti. To je slavni Jurij Grabrijan, nekdanji dekan in župnik Ipavski, kateri si je zapustil med vsemi Slovenci, vzlasti od Gorice do Postojne nevenljiv spomin.«
Deželni poslanec Ivan Lavrenčič (ki je na tem mestu nasledil Grabrijana) pa je v reviji Dom in svet leta 1893 o njem zapisal »... predstavljam čitateljem moža visoke, vitke in ravne rasti. Obraza resnobnega, očesa bistrega, hoje počasne, skoro veličasne, govora premišljenega: - ta je umrli župnik in dekan vipavski, častiti kanonik Jurij Grabrijan...".
Jurij Grabrijan (župnik Vertin, ki ga je isti dan krstil je zapisal Georg Gabrian) se je rodil 22. sušca 1800 kot drugi od sedmih otrok v Adlešičih očetu Mihaelu Grabrijanu in materi Ani (tudi rojena Grabrijan). Družina je gotovo bila razgledana, saj se je osnov branja in pisanja naučil doma, dodatna znanja pa je pridobil od župnika Deville, saj leta 1810 ustanovljena adlešiška šola še ni imela nameščenega učitelja. Ta gospodarja tudi prepriča, da Jurija pošlje v dodatne šole. In da so bili pri hiši napredni pove tudi podatek, da so bili Grabrijani takoj po začetku izhajanja Kmetskih in rokodelskih novic poleg kaplana edini naročniki v fari.
Šolal se je v Karlovcu, Novem mestu in Ljubljani, kjer je licej obiskoval skupaj s Francetom Prešernom in Antonom Martinom Slomškom, na semenišču pa se je spoznal tudi z nekaj let starejšim Barago, ki je bil pozneje kaplan v Metliki, nato misijonar in škof v ZDA. Že zgodaj je pesnikoval v slovenščini in prve Prešernove nemške pesmi prevajal v slovenščino ter ga tudi navdušil za pisanje v materinščini (A. Slodnjak). Prešeren je prevedel nekatere Grabrijanove pesmi v nemščino. Pozneje je Jurij Francetova dela prevajal v češčino. Ohranjala sta stike in znano je, da je France prijatelja obiskoval (prešernoslovec Črtomir Zorec, direktor muzeja v Kranju piše o njegovih obiskih na Brezovici, v Škofji Loki in Žireh).
Iz začetkov Jurijevega šolanja je poznana anekdota, da je zelo nerad sprejel dejstvo, da se mora šolati v Karlovcu. Želel se je izobraževati v slovenskem, ne hrvaškem jeziku. (Pozneje je očeta prepričal, da nadaljuje šolo v Novem mestu, kjer je leta 1819 eden od dvanajstih maturantov). Na poti v Karlovec naj bi pridno jedel jabolka, ki mu jih je v culico dala mati in na križiščih cest odmetaval ogrizke. Ko ga je oče v Karlovcu oddal pri gospodinji kjer mu je uredil stanovanje in odšel po opravkih v mesto, je mali Jure pobegnil in bil v Adlešičih še pred očetom. Skril se je na seniku in stara mama mu je nekaj dni na skrivaj nosila hrano, dokler očetova jeza ni vsaj malo popustila. Ko se je le ojunačil zlesti iz skrivališča, je oče utrgal leskovo vejo in ga našeškal, nato pa sta pohitela v Karlovec, da ne bi še več zamudil v šoli. Ko je bil posvečen v duhovnika je domov pisal: »Tam kjer je oče odlomil palico v grmu, bi ga dal pozlatiti s tisto palico vred, s katero me je nagnal nazaj v šolo«, če bi vedel kje raste. Pri študiju mu domači niso mogli nuditi podpore, saj oče in najstarejši brat, prevzemnik kmetije umreta še preden zaključi bogoslovje. Našel pa je Jurij v Podzemeljski fari mecena Janeza Kureta, ki ga je ves čas študija finančno podpiral. Vse življenje mu je bil zelo hvaležen in tudi sam postal štipendist bodočih študentov.
Krajnska Slovinja
Pomagaj Večni in Dobrotni,
Popisat jezik mi sirotni,
Ki mater 'ma, - je ne pozna,
In berž, ko uma kaj dobiva,
Ga precej ptuji duh zaliva,
In ptuji veter mu pihlja.
Zložil 1823, Jurij Grabrijan
(prva kitica njegove najbolj znane pesnitve. V tem času za Kranjsko še ni bilo uveljavljeno ime Slovenija).
To je po Vodnikovi Iliriji in Modrinjakovem Pozdravu šele tretja slovenska pesem, ki jasno definirajo slovenske narodnostne zahteve ter jasno kaže, česa so si tedanji izobraženci želeli. Pesem je nastala v času, ko je bil semeniščnik v Ljubljani in bil ustanovitelj tajnega društva "karbonarjev" (skupaj z Holzapfel Ignacom in Ciglerjem) , ki so se po zgledu italijanskih karbonarjev zavzemali za ustavno monarhijo in Zedinjeno Slovenijo. Izdajali so ročno pisano glasilo, nekaj izvodov pa so si podajali iz rok v roke. Delo so želeli legalizirati in poslali prošnjo za izdajo »Slavinje« na Dunaj, a jo je ta zavrgel, saj je glavarstvo v Ljubljani menilo, da nov časopis ali priloga ni potrebna. Ustvarjal je pod vplivom mentorjev Metelka in Kopitarja ter škofa Gruberja, ki mu tudi posveti pesem ob njegovi premestitvi iz Ljubljane v Solshperg (Solnigradec - Salzburg). Pesem je objavil v slovenščini nemški list Ilirishes Blatt (Ilirski list), čez 14 dni pa še nemški prevod, ki ga je naredil France Prešeren (takrat študiral na Dunaju).
V petek 9. januarja 1824 je bila na naslovni strani objavljena pesem:
"Hvale polni občutljeji ob odhodu premilostljiviga gospoda Avguština,
velciga škofa, iz Ljubljane v Solšperg.
Od njih ločit se, -Njih zgubiti!
Se nam iz žalnih src glasi
… Jokali bomo,- vzdihovali.
Ker nam brez Vas ni nič sladko…"
Gruberja imenuje z izrazi "oče, premili varh, naše blažene sreče vir …" Vse te časti si je Gruber prislužil zaradi svojega odnosa do slovenščine in podpore njenemu pouku na liceju in v bogoslovnici. S prihodom škofa Wolfa se je vse to spremenilo, saj je zavrl ustvarjanje v slovenskem jeziku.
Novo mašo je Jurij pel 1925 v Metliki, saj so v Adlešičih današnjo stavbo cerkve sv. Nikolaja šele gradili.
Kot kaplan je služboval na Brezovici, v Škofji Loki, Žireh in Šturjah (v Šturjah se odloči odpreti šolo v kateri sam poučuje, saj začuden opazi, da je v vasi pismen samo organist – …ki ogorčen zaradi opismenjevanja kmetov tudi zapusti faro). Kot župnik in dekan je večino življenja preživel v Vipavi. Bil je tudi častni kanonik v ljubljanski stolnici, vitez Franc Jožefovega reda, vipavski častni občan, pesnik, prevajalec in vnet narodnjak. Njegova najpomembnejša dela so: ustanovitev sedmih osnovnih šol (po nekaterih virih osmih) na vipavskem, bil je najpomembnejši in najzaslužnejši (tako je trdil J. Bleiweiss) pri ustanavljanju prve kmetijske šole na slovenskem – »Sadjarska in vinorejska šola« na Slapu pri Vipavi, za katero je našel posestvo in denarna sredstva, tudi podporo Kranjske kmetijske družbe. – Po Jurijevi smrti ni imela več zaščitnika in je bila zaradi težav v okolju (tudi majhnega vpisa) preseljena (vsa oprema z učitelji vred prepeljana z vozovi) na grad Grm pri Novem mestu. Danes (deluje v Sevnem pri NM) je to znana šola Center biotehnike in turizma Grm Novo mesto. Zaradi svojih šolskih zaslug in prizadevanj je postal okrajni šolski nadzornik.
Na šolsko poslopje v Vipavi je ob gradnji 1861 dali vgraditi spominsko ploščo: »VERI IN OMIKI«
Hvaležni so meščani po njegovi smrti, leta 1885 dodali napis:
»Ta
veri in omiki
posvečen dom
je
s cerkvenim denarjem sezidal
JURIJ GRABRIJAN,
župnik, dekan in okrajni šolski nadzornik vipavski,
častni kanonik ljubljanski, vitez Franc Jožefovega
reda, deželnega zbora kranjskega poslanec, tukajšnje
štirirazrednice ustanovnik,
itd. itd.
ter dal dovršenega generalnemu vikarju ljubljanskem ANT. KOS-u
slovesno blagosloviti 3 decembra 1861.
Vzornemu pospeševalcu šolstva
V hvaležni spomin
Vzidal je to ploščo krajni šolski svet vipavski
17. septembra 1885«
Dva mandata je bil izvoljen kot Kranjski deželni poslanec (tu se je zelo angažiral, da slovenščina postane učni jezik v šolah), ustanovil je čitalnico v Vipavi in bil njen predsednik vse do smrti, bil organizator Tabora v Vipavi leta 1870 (za to priložnost pripravil nagovor gostom), do smrti član skupščine Kmetijske družbe, 1854 je postal dopisnik dunajske Centralne komisije za varstvo spomenikov. Bil je svetovalec in cenzor pri sestavi slovenskega besednjaka in pri Cigaletovem Nemško-Slovenskem slovarju, sodeloval je pri Bleiweisovih berilih za gimnazijo, bil je dosmrtni član Mohorjeve družbe in poverjenik Slovenske matice..... Vse zgradbe, ki jih je gradil (šole, cerkve, zvoniki kapelice, križev pot…) je tudi sam projektiral, kar je včasih predstavljalo težavo v izvedbi, saj je imel več rešitev v glavi kot na papirju. Današnji arhitekti njegovo delo ocenjujejo kot izjemno. Učitelj in skladatelj Anton Hribar je uglasbil več njegovih pesmi. Politično je bil zelo aktiven, posebno v revolucionarnem letu 1848.
Zbrane na slovesnosti ob otvoritvi »Ipavske čitavnice« 14. avgusta 1864 je nagovoril s priložnostnim pozdravom:
Pozdrav gostom o odprtii ipavske čitalnice
Zdravi došli, bratje naši!
Zdrave mile ve sestrice!
Zdravi slavni gosti Vi!
Saj nemila trda sila
Nejevoljnih Vas prignala
V naše niske kroge ni;
Saj slovensko je občutje,
Ki vas goni, ki vas vleče,
Narodna pripeka kri.
So razvlekli se oblaki,
Ki slovensko zakrivali
Trdosrčno so nebo.
Narodnosti krasna doba
Tud Slovencem posvetila
Z žarkim solncem je lepo.
Kot v spomladi se v naravi,
Tud med nami vse se giblje,
Vse oživlja se krepko.
(sledijo še štiri kitice)
Na otvoritev je med drugimi prišel tudi dr. Janez Bleiweiss, velik Grabrijanov podpornik, ki je recitiral Prešernove pesmi. Grabrijan je bil znan po tem, da je za vse priložnosti pisal pozdravne pesmi in napitnice, a se te večinoma niso ohranile. Tudi sicer ni imel najbolj urejenega arhiva svojih del, saj se je veliko del izgubilo že za časa njegovega življenja, po smrti pa še bolj. Tako je ob priložnosti enemu od gledališčnikov razlagal, da je napisal dramo zanj, pa je ne more najti in mu je ta odgovoril, da mu je rokopis izročil že pred leti …
Po končani vajeniški dobi se Juriju v Vipavi pridruži njegov nečak Matija Grabrijan, ki najprej postane župnijski kovač, po poroki z dekanovo kuharico, Ljubljančanko Marijo Žabnikar pa se osamosvoji in postane uspešen podjetnik: kovač, mlinar, trgovec, gostilničar in kmet. Njegova veja Grabrijanov se razširi tudi v Ljubljano.
Jurij je pokopan je v cerkvici v Vipavi, kjer je tudi preživel največji del svojega življenja. Tam se ulica kjer je »malo semenišče« (projektiral in gradil ga je Grabrijan) imenuje po njem.
Hvaležni Vipavci so mu na nagrobni spomenik zapisali:
»pastir ovčicam, učenik mladini,
Duhovnikom oče, steber domovini,
Srca preblagega in poln modrosti,
V življenju lep vzor kreposti.«