Ljudje ob Kolpi: Lavoslav Gorenjec Podgoričan

»Resnica se ne bojí nikogar, nič jej ni na mar osobnost, hvali ga, kdor je hvale vreden, a graja ga, kdor je vreden graje. Resnica svoje pravice zahteva od nas, resnica je naša ostra sodnica, pa tudi naša natančna, verna zavetnica, in prav zavoljo teh lastnosti ima mnogo sovražnikov.«

Lavoslav Gorenjec Podgoričan - Slovenske večernice, Družba Sv. Mohora, Celovec, 1880

Lavoslav (Leopold) Gorenjec – Podgoričan, duhovnik, pisatelj, pesnik, prevajalec se je rodil 12. novembra 1840 v Šentrupertu, umrl 19. februarja 1886 v Adlešičih

Kot rojstni kraj se včasih navajata tudi Brinje in Podgorica, gre pa za zaselek, ki ima uradno ime Brinje, domačini pa zanj uporabljajo tudi ledinsko ime Podgorica.

Gimnazijo je v letih 1853 -1861 obiskoval v Novem mestu. Šolanje je nadaljeval v Ljubljanskem semenišču in po posvetitvi za duhovnika služboval kot kaplan v kočevskem Koprivniku (Nesseltal), v Šentlovrencu na Temenici, v Slavini na Notranjskem in v Št. Juriju pod Kumom. Leta 1877 je premeščen v Adlešiče in tam ostane župnik do prezgodnje smrti 1886.

Leopold Gorenjec se je že v semenišču družil s poznejšimi pisatelji in župniki: Ivanom Veselom-Vesninim, Francem Jaroslavom Štrukljem, Janezom Bilcem in Josipom Ogrincem (edini ne konča bogoslovja, pač pa odide na Dunaj študirat naravoslovje). Mladi semeniščniki so izdajali slovenski list »Lipa«, v katerem so se vadili pisateljevanja, in se učili slovanskih jezikov. Takrat je bil velik poudarek na učenju češčine. Lavoslav veliko piše in objavlja, a še več se posveča prevajanju, tako sčasoma povsem zanemari lastno usvajanje. Zelo navdušeno tudi nabira različno »narodno blago« - zapisuje ljudske pesmi, pripovedke, pravljice, vraže. Objavlja v vseh takratnih glasilih, ki izhajajo v slovenskem jeziku.

Leta 1863 objavi v Zgodnji Danici pesem Pogrebec. Prva od petih kitic gre tako:

Koplji, koplji mi lopata,

Groba temne odpri vrata,

Trudni, da k pokoju leže vanj!

Ure so življenja štete,

Starc, mladenič, malo dete

Zgrudi v grob se, ko ne misli nanj.

Največ prevaja iz češčine (Štulc, Chocholouška, Hálka), pa tudi iz poljskega (Czajkowski, Kraszewski, Grabowski, Korzeniowski, Jellowicki, Krasinski, ruskega (predvsem Gogolj in Turgenjev) in srbo-hrvaškega jezika (Pavlović, Bogošić). Med res številnimi prevodi je nujno omeniti vsaj Gogoljeve Mrtve duše in Tarasa Bulbo.

Pri pisateljevanju in prevajanju je uporabljal različne psevdonime: Podgoriški, Podgoričan, Deželanov, Gojsko.

Zadnje mesece pred smrtjo hudo bolnemu župniku Lavoslavu Gorenjcu – Podgoričanu (kot veliko umetnikov tistega čas tudi on umre zaradi vodenice) pride pomagat kaplan Ivan Feliks Šašelj, ki po njegovi smrti postane administrator in nato župnik Adlešiške fare kar 38 let. Ne nadaljuje pa le z njegovim duhovniškim delom, pač pa še bolj kot predhodnik zaslovi s pisanjem.