Ljudje ob Kolpi: Ludvik Ceglar

Duhovnik in pisatelj Ludvik Ceglar je bil rojen 13. novembra 1917 v Metliki, umrl pa je 4. februarja 1998 v São Paulo, Brazilija.

V železničarski družini, ki se je ob začetku prve svetovne vojne iz Litije preselila v Metliko, so se rodili kar trije bodoči duhovniki (Stane, Karel in Ludvik). Po zgodnji smrti očeta v Metliki, se je mama Marija (rojena Groznik) po koncu vojne s petimi otroki vrnila v Litijo. Ludvik obiskuje v Litiji osnovno šolo, v Ljubljani pa klasično gimnazijo kjer leta 1937 maturira. V letih 1941- 1945 obiskuje bogoslovje v Ljubljani in maja 1945 se z begunci umakne na avstrijsko Koroško. Tukaj mu v stolnici v Krki že po nekaj dneh begunstva podeli duhovniško posvečenje sarajevski nadškof Ivan Sarić, ki je bil prav tako begunec.

Prvo službo nastopi kot kaplan v Gunzenbergu na Koroškem in takrat se posveti obširnemu zbiranju gradiva o Slovencih v škofiji Krka. Prizadeva si za verouk v slovenskem jeziku in napiše razpravo: Boj slovenske manjšine v krški škofiji na Koroškem- Avstrija za verski pouk v slovenščini. Konec leta 1948 emigrira v Južno Ameriko – v Čile, kjer dela v krajih Peumo in Maipo do leta 1956 ko se odloči preseliti v Brazilijo. Najprej dela v zvezni državi Goias, leta 1957 pa se preseli v državo São Paulo kjer živi največja slovenska izseljenska skupnost. Dela kot kaplan v različnih šolah in bolnišnicah, pomaga v župniščih rodovnih skupnostih in na semenišču. Leta 1971 je imenovan za prvega župnika novoustanovljene župnije za Slovence v škofiji São Paulo in to delo opravlja do 1979. Skupnost deluje v cerkvi Svetega Rešnjega Telesa, ki jo je zgradil slovenski izseljenec Alojzij Ilc. Ludvik zelo dobro organizira delo slovenske skupnosti v Braziliji, ki se srečuje na rednih mesečnih in letnih shodih. Izdajajo tudi glasilo »Novice pod lipo«.

Bil je vnet zbiratelj arhivskega gradiva o ljubljanskem škofu Antonu Vovku, o katerem je napisal štiri knjige, zadnja je bila izdana že po njegovi smrti.

V poznejših letih se je veliko ukvarjal s preučevanjem fatimskih dogodkov o katerih je napisal več razprav. Preučeval in opisoval je tudi delo kapucina Janeza Madona, ki je v 19 stoletju delal v Braziliji v državi Minas Gerais.

Pisal je pesmi, ki so jih uglasbili različni slovenski glasbeniki; Stanko Premrl, France Cigan in Silvester Mihelčič.

Ves čas je objavljal v različnih izseljeniških glasilih v Braziliji, Argentini, Avstraliji, Avstriji in ZDA, tudi pod psevdonimoma Anton Podstenar in Gregor Hribar.

Bogato arhivsko zbirko je zapustil stiškemu samostanu.