Ljudje ob Kolpi: Marko Bajuk

Marko Bajuk, klasični filolog, glasbenik, organizator slovenskega šolstva, rojen 29. marca 1882 v Drašičih (Bela krajina) - umrl 20. junija 1961 v Mendozi, Argentina.

Rodil se je v idilični vinogradniški vasici Drašiči, očetu Janezu (priženil se je iz Božakova) in materi Ani (roj. Guštin) kot osmi otrok. Kot je bilo takrat večkrat v navadi so ga krstili še isti dan, a ne v Drašičih, pač pa v precej oddaljeni farni cerkvi sv. Nikolaja v Metliki. Osnovno šolo je obiskoval v Drašičih (danes poznanih po odličnih vinarjih in najstarejši soseski zidanici-vinski banki) in Metliki; gimnazijo pa v Novem mestu in Ljubljani (sprejet je bil v Alojzivišče in tako preskrbljen s hrano in stanovanjem). Ves čas se tudi glasbeno izobražuje pri najboljših tisti čas: v Novem mestu pri p. Ignaciju Hladniku, v Ljubljani pri Antonu Foersterju in Mateju Hubadu. V domačih Drašičih prvič zaigra na orgle kot šestošolec za veliko mašo. V Ljubljani postane pevovodja gimnazijskega zbora. Po maturi 1903 leta odide na enoletno služenje vojaškega roka, nakar nadaljuje študij. Zelo si je želel študirati glasbo (že od otroštva zapisuje narodne pesmi), ki ji je bil tako predan, a je njegovo navdušenje hitro ohladil profesor Matej Hubad, ki mu je razložil, da za slovenskega glasbenika ni dela – tudi on sam ima tako borne dohodke, da se ni mogel nikoli poročiti. Na Dunajski filozofski fakulteti zato vpiše grščino in latinščino ter slovenščino in nemščino, da bi si na tak način zagotovil profesorsko službo. Vseeno se na Dunaju glasbeno udejstvuje: pri društvu Danica ustanovi godalni kvartet, pri Straži pa vodi pevski zbor in tamburaški orkester. Prvi zvezek Slovenskih narodnih pesmi izda že kot dijak 1903 leta (v knjigi njegovo ime pomotoma zapišejo kot Martin Bajuk), leto pozneje drugega in do leta 1927 izda pet zvezkov, ki so vsi večkrat ponatisnjeni. Moški pevski zbor v Ljubljani je tik pred razpadom in Bajuk ga v počitnicah 1907 prevzame in v kratkem z njim izvede odmeven koncert. Leto pozneje organizira tudi javno glasbeno šolo in izda zbirko Odmevi naših krajev. Takrat ga dr. Gojmir Krek seznani z založnikom Lavoslavom Schwentnerjem, ki se odloči izdati tretji zvezek njegovih Slovenskih narodnih pesmi, Bajuku pa že prvi dan ko se srečata na roke izplača honorar 300 kron, kar je za revnega študenta naravnost neverjeten znesek (od Glasbene matice je dobil za vsak zvezek po 10 kron). Tudi sicer je Schwentner veljal za dobrotnika (Cankarju založil 10 del). Na naslovnici je zbirka imela pomenljiv podnaslov: »Izšle ste iz naroda, pojdite med narod«. 1913 leta izda tudi že tretji zvezek Odmevov iz naših krajev.

Diplomira 1909 leta in se zaposli kot profesor na gimnaziji v Kranju, nato službuje v različnih Ljubljanskih gimnazijah. V letih 1940-45 je ravnatelj Klasične gimnazije v Ljubljani. Čeprav mu ni bilo dano študirati glasbe, pa ji je bil ves čas predan in se je aktivno ukvarjal z njo in ustvarjal tudi na tem področju. 1919 je ustanovil Pevsko društvo Ljubljana, 1920 Pevsko zvezo, 1922 Društvo učiteljev glasbe, katerega predsednik je do 1939 leta. Ustanovil je tudi Učiteljski pevski zbor.

Maja 1945 odide z družino v Avstrijo, kjer v taboriščih na Koroškem, Tirolskem in v Zgornji Avstriji organizira pouk v slovenskem jeziku in je ravnatelj slovenske gimnazije. Kljub skromnim razmeram šolstvo organizira tako dobro, da so po opravljenem nadzoru šolskega inšpektorja maturitetna spričevala s podpisom Marka Bajuka priznana na avstrijskih univerzah. Tudi v begunskih taboriščih ustanovijo številne pevske zbore. Tu je bil (zaradi pritiskov iz domovine) iz varnostnih razlogov premeščen iz taborišča v angleški okupacijski coni v taborišče v ameriški okupacijski coni. Kljub temu je gimnazija maturo uspešno izvedla.

Leta 1949 se, 67-leten; (ker ne dobi sponzorja za ZDA) odloči emigrirati v Argentino in začeti znova. Od številnih učiteljev in profesorjev beguncev se dve učiteljici vrneta v Jugoslavijo, štirje ostanejo na avstrijskem Koroškem, ostali se izselijo v prekomorske dežele (Kanada, ZDA, Argentina, Avstralija…). Bajuk se najprej naseli v Buenos Airesu kjer za golo preživetje dela kot gradbeni delavec pri različnih podjetjih, ko pa se v Mendozi pridruži sinovom (ki so emigrirali 1948) se najprej zaposli v ravnateljstvu mestnih parkov, nato v živalskem vrtu in na koncu dela v laboratoriju botaničnega vrta. Ves čas se nesebično razdaja in loti organiziranja slovenske skupnosti. V celoti se preda slovenskemu šolstvu in kulturnemu življenju diaspore. Organizira nedeljsko osnovno šolo in srednjo šolo ter bogato kulturno življenje. Posebno s pevskim zborom žanje velike uspehe – njegov Slovenski zbor Mendoza nastopi 1960 leta na proslavi 150. letnice argentinske osamosvojitve v Buenos Airesu.

Tako v Kraljevini Jugoslaviji kot v Argentini izdaja učbenike, berila in priročnike za latinščino in glasbo. Poleg že naštetih omenimo še dela: Pevska šola, izda igro Tihotapec, ljudska igra v petih dejanjih, 1923, Mera v slovenski narodni pesmi, 1928, še bolj znana je Tamburaška šola, ki jo izda 1929, ki je sploh prva s to tematiko v slovenskem jeziku, 1930 izda tudi Vodnik po ljubljanskih pokopališčih. Napiše Učbenik latinščine za gimnazijo in Latinski tolmač. Z Milanom Grošljem prevajata in pišeta komentarje del Salustija, Cicerona in Ovida. Že po njegovi smrti – je leta 1988 v Buenos Airesu izšlo njegovo delo Še bomo peli…

Marko Bajuk je bil udeleženec obeh svetovnih vojn, v prvi kot nadporočnik v avstrijski vojski, v drugi vojni pa je dočakal kapitulacijo kot stotnik v Jugoslovanski kraljevi vojski.

Marko Bajuk je tudi stari oče nekdanjega predsednika Vlade RS in finančnega ministra dr. Andreja Bajuka.

V Svobodni Sloveniji (Eslovenia Libre) so ob njegovi smrti zapisali: Če je bil Marko Bajuk v domovini velik in močna osebnost je zrastel še bolj v begunstvu in izseljenstvu. Vsi tisti, ki so bili na Koroškem v taborišču, se bodo spomnili, kako je tedaj 63-letni profesor z mladeniško silo junaško stopil v begunsko življenje.