Neža Raztresen (Financarova Nežka), ljudska pesnica

Rojena 23. junija 1928 v Gribljah, umrla 18. januarja 2013 v Novem mestu.

V moji pesmi ni veselja,

v moji pesmi ni radosti,

v njej utrinki so trpljenja

in spomini iz mladosti.

Nežka Raztresen, iz zbirke V valovih življenja

Nežkin rojstni kraj je težko določiti – a ne, da se ne bi vedelo kje je rojena – le hišica na Financarovi grivi je v stoletju zamenjala šest naslovov: Bedenj 84, Griblje 84, Rim 84, Dolenjci 84, Jankoviči 12 in Rim 6. In da bo zmeda še večja, se je družina tudi večkrat selila. Hiša v Rimu (neglede na uradne naslove so domačini ta kraj vedno poznali kot Rim) je dobila domače ime po očetu Petru Jankoviču, ki je bil »financar« - uradno » častni preglednik finančne kontrole« še za časa Avstro-Ogrske monarhije v Trstu, pozneje v Kraljevini SHS.

Tako je Nežka kot najmlajša od petih Jankovičevih otrok hodila v osnovno šolo v Črnomlju, v Novem mestu pa je opravila še dve leti meščanske šole. Po vojni je delala kot uslužbenka na pošti, nato pa nadaljevala enoletno šolanje na vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Kot vzgojiteljica dobi delo v Tržiču od koder v Belo krajino pripelje moža Pavla. Družinska idila se kmalu po poroki konča, saj se mož ob neprevidnem ravnanju z najdeno ročno bombo iz II. svetovne vojne hudo ponesreči. Izgubi obe roki in oslepi. Nežica prvega nedonošenega otroka izgubi zaradi prenašanja težkega bremena, Pavle pa svojih štirih otrok (Boris, Pavla, Helena in Peter) nikoli ni videl, pač pa jih spoznava v večni temi, saj se tudi prvorojenec rodi pol leta po nesreči. Za Nežko in otroke se takrat prične trnova pot, razmere se dramatično poslabšajo ko nekaj let po rojstvu najmlajšega Petra, Pavle tudi duševno zboli, a v domači oskrbi vseeno dočaka visoko starost.

Čeprav je prve verze napisala že kot vzgojiteljica, je Nežka po tej težki preizkušnji še bolj iskala tolažbo v poeziji. Zelo rada je prebirala Simona Gregorčiča (ki mu nameni eno od pesmi, vnukinja Simona in vnuk Simon sta tudi dobila ime po njemu) in kmalu pričela pisati preproste verze svojih občutij, občasno pa tudi kratke črtice. Večina pesmi je ugledala luč sveta v njenih zbirkah, nekaj pa je bilo objavljenih v Kmečkem glasu (kjer na natečaju osvoji prvo nagrado) in Dolenjskem listu. Tudi sicer je bila večkrat nagrajena ali pohvaljena za svoje ustvarjanje.

Njene natisnjene zbirke:

  • Samotarka, 1972
  • V valovih življenja, 1978
  • Tiha jesen, 1979
  • Nepozabni biseri, 1998
  • Preživeto neznano, 2010.

Vsaj ena njena pesem je tudi uglasbena – Ansambel Henček je igral njen »Zadnji pozdrav«: »Vi, oblaki, kam hitite, kaj se vam tako mudi? Le postojte, razložite, kaj v srcu me teži. Veste, da pred nekaj leti fantič moj je šel v svet, zdaj pa noče se vrniti, da bi se ljubila spet…«. Nežka je vedno govorila v superlativih o ustvarjanju sovaščanke Fanike Požek (rojena Vlašič), še bolj afirmirane ljudske pesnice in piske besedil za narodno zabavne ansamble.

Neža Maurer o Nežki Raztresen: »Njene pesmi niso napisane zato, da bi lepo pele; zaman bi v njih iskali oblikovne dognanosti. Nastajale so kot vzdihi, solze, kriki, klici iz samote. Nekatere so mile – kot da pesnica z njimi sama sebe tolaži in tako daje moči tudi tistim, ki jih berejo. Drugič se ji odkrije lepota njene Bele krajine, obsine jo trenutek sreče – in spet zapoje! Pesmi niso dnevnik njenega življenja – mnogo bolj so njene spremljevalke…«.

Janez Švajncer o Nežkini poeziji zapiše: »Preprosto in jasno besedo je vtkala v venec sedanjosti in preteklosti, ki ji pomenita vztrajanje in spominjanje.«

V zadnji knjigi Preživeto neznano je objavila tudi:

Zgodbo na P: Petra Prijanovič prvič peče pito. Pečeno poskusi pa pravi: »Prvovrstna pita«. Potem prereže polovico, prinese poskusit polbratu Petru. Peter pohvali pecivo: »Presneto, prava primorska poslastica.«

Pride poštar, prinese pokojnino. Peter prinese pivo. Pijeta, pa pohvalita prvovrstno Petrino pito.

Zadnji desetletji je ponovno preživela v Črnomlju, prav zadnja leta v Domu starejših občanov, kjer je tudi večkrat predstavila svojo poezijo, tudi zadnjo zbirko, ki so jo založili njeni otroci.