Ljudje ob Kolpi: Niko Belopavlovič

Niko Belopavlovič, politik, športni funkcionar. Rojen 18. maja 1921 na Hrastu pri Jugorju (Bela krajina), umrl 1. aprila 2012 v Ljubljani.

Rodil se je v kmečki družini in osnovno šolo obiskoval na Suhorju, nato pa je nadaljeval v trgovski šoli in vse do leta 1941 delal kot trgovec. Precej se je ukvarjal tudi s kolesarstvom. Po okupaciji je odšel v partizane in tam opravljal različne funkcije v organizaciji SKOJ, bil pa je tudi udeleženec I: zasedanja SNOS v Kočevju. Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je organiziral različne športne aktivnosti.

Po končani vojni 1945 leta je bil med ustanovnimi člani Zadruge Elan v Begunjah iz katere se pozneje razvije tovarna Elan in tudi Zadruge Mladinska knjiga v Ljubljani, ki pozneje postane Založba Mladinska knjiga. V letih 1947-49 je bil poslan v politično šolo Đuro Đakovič v Beograd. Opravljal je številne funkcije: inštruktor Zveze protifašistične mladine v Beogradu, sekretar SKOJ-a v Mariboru, predsednik Okraja Črnomelj, podpredsednik in predsednik Okraja Novo mesto, v Izvršnem svetu Slovenije je bil sekretar za turizem… Dvanajst let je bil direktor časopisne hiše Delo, ob tem pa tudi več mandatov delegat v Skupščini RS in član CK ZKS in en mandat delegat v Zvezni skupščini.

Predsednik Smučarske zveze Slovenije je bil v obdobju 1963-1974, Organizacijski komite Planica pa je vodil v letih 1963-1986. Zaslužen je za izgradnjo letalnice, ki sta jo konstruirala brata Gorišek, prav tako pa za izvedbo prvega svetovnega prvenstva v smučarskih poletih 1972 leta v Planici.

Že kot upokojenec je dosegel, da je Delo v okviru aktivnosti »Nič nas ne sme presenetiti – NNNP« (Jugoslovanske oblasti so s tem sloganom državljane nenehno pripravljale na vojno…) kot rezervno lokacijo za Delovo tiskarno v vojnih razmerah izbrala Belo krajino. Namreč po nalogu ministrstva za informiranje so morali vsi pomembni mediji najti rezervne lokacije za primer vojne …).

Tako so po Titovi smrti 1980 leta v pravoslavni vasici Bojanci z državnim denarjem pričeli z aktivnostmi urejanja stavbe opuščene šole v kateri pouka ni bilo od leta 1964 in jo preuredili v vaški in gasilski dom, ter v njem postavili »tajno tiskarno«, ki naj bi v vojnih razmerah natisnila 20.000 izvodov Dela v B5 formatu. Propadajoča stavba je tako dobila novo funkcijo, vaščani pa so ob tem uspeli izboljšati ali izgraditi tudi drugo pomembno infrastrukturo: elektro omrežje, vodovod, cesto, telefon. Tiskarna je bila zagnana samo enkrat – poskusno leta 1986.

Niko Belopavlovič je med drugim tudi prejemnik Bloudkove nagrade 1972.