Na vsebino

Ljudje ob Kolpi: Niko Zupanič

dr. Niko Zupanič (tudi Županič, Županić), Švarski Mike; etnolog, politik.

Rojen 1. decembra 1876 v Gribljah, umrl 11. septembra 1961 v Ljubljani.

»Kot sin kmetskih staršev je dosegel vse, kar more sploh doseči svoboden državljan: povzpel se je od pastirja do ministra, od preprostega kmetskega fantiča do obče znanega znanstvenika«, je z zanosom pričel svoj govor 26. julija 1931 občinski svetovalec Stevo Vrlinić iz Bojancev; in ga končal: »… prepričani smo, da izražamo danes našo pravično zahvalo, zato predajemo mi Belokranjci adlešičke občine, bivšemu ministru dr. Niku Županiču to diplomo naše občine Adlešiči …«

Niko se je rodil v Gribljah v Beli krajini v družini kmetov in trgovcev. Oče Miko je bil zelo uspešen pri trgovanju z vinom in je del sredstev sistematično investiral v šolanje sinov Nika in Mateta. Obogatel naj bi predvsem s posojanjem denarja. Niko je po končani osnovni šoli nadaljeval šolanje v Novem mestu (1888 do 1897) kjer se kot dijak kulturno udejstvuje. Po maturi se je odločil za enoletno prostovoljno služenje vojaščine kjer je pridobil čin poročnika pri konjenici. Na Dunajski univerzi je vpisal pravo, a ga je kmalu opustil in nadaljeval na filozofski fakulteti s študijem zgodovine. V študentskem obdobju z rojakom iz Semiča – pozneje znanim zdravnikom dr. Francem Dergancem izdajata revijo Jug, ki ima velik vpliv na mlade slovenske izobražence. Leta 1903 je doktoriral z disertacijo: Die Ankunft der Slowenen in dem Suden«. Postdoktorski študij je nadaljeval na antropoloških institutih v Münchnu, Baslu in Zürichu. Poleg osnovnega dela na področju zgodovine, etnologije in antropologije se je ukvarjal z idejo jugoslovanstva. Posebno delo je namenil Makedoncem, ki so bili v tem času še del turškega imperija. Zaradi svojih idej je prihajal v spore z avstro-ogrskimi oblastmi, pa tudi s profesorjem albanskega porekla Pekmezijem, ki ga je pozval na dvoboj s pištolami. (Ta je bil zaradi opravičila dr. Pekmezija zadnji hip odpovedan). Doma zaradi svojih idej ni mogel dobiti primerne službe, zato se je odzval povabilu dr. Cvijića in kariero nadaljeval kot kustos etnografskega muzeja v Beogradu. V tem času je ustvaril veliko pomembnih del. V času balkanskih vojn se je vrnil na Dunaj kot odposlanec srbskega premiera Pašića. Dunaj je moral leta 1914 v naglici zapustiti saj je na dvoboj z meči izzval avstrijskega oficirja, ker je ta žalil Slovane. Po začetku prve svetovne vojne je deloval za idejo združitve južnih Slovanov. Dosegel je, da je srbska vlada v Niško deklaracijo zapisala tudi osvoboditev Slovencev. Med leti 1914 in 1919 je veliko potoval po Evropi in Ameriki ter lobiral v zavezniških krogih in nagovarjal Slovenske izseljence za združitev z južnimi Slovani. Sodeloval je na Pariški mirovni konferenci in nezadovoljen z izplenom je dosegel, da je Jugoslovanski odbor protestiral proti rapalski pogodbi, ki je dodelila velik del slovenskega etničnega ozemlja Italiji.

V Kraljevini SHS postane direktor etnografskega instituta v Ljubljani in po končani politični karieri tudi Etnografskega muzeja. 1922 leta je imenovan za ministra v Pašičevi vladi a leta 1923 odstopi, ker na volitvah ni bil izvoljen za poslanca. Pašić ga še drugič imenuje v vlado kot ministra brez listnice, kjer ostane do 1925 leta, ko se dokončno posveti le znanstveni karieri. Pozneje je kar 13 let urejal tudi strokovno revijo Etnolog. Ko se na filozofski fakulteti ustanovi stolica za etnologijo, prevzame profesorsko mesto na univerzi v Ljubljani.

Podeljena so mu bila številna priznanja, tudi viteški naslov in začuda (redkokomu to uspe doma) so ga priznali tudi v Beli krajini. Adlešičani so ga 1931 imenovali za častnega občana občine Adlešiči. Na slovesnost v Adlešiče sta ga pospremila tudi kolega iz muzeja Maksim Gaspari in Stane Vurnik (podpisana na razglednici). Podobno pa so storile tudi nekatere druge občine (Podzemelj, …)

Niko je veljal za prostozidarja in zagrizenega antikomunista, zaradi česar so po drugi vojni poskušali njegova dela in vlogo v družbi zapostavljati. Strokovno »rehabilitacijo« je doživel šele s strokovnim seminarjem in izdajo zbornika v katerem je njegovo življenjsko delo obdelalo več strokovnjakov. Politično je deloval v Pašičevi stranki. Veliko del je posvetil tudi Beli krajini (Nastrižno kumstvo, Žumberčani in Marindolci…). Med drugo svetovno vojno se po kapitulaciji Italije umakne pred Nemci v Belo krajino, od koder je ob koncu vojne tudi evakuiran na svobodno ozemlje v Dalmacijo.

Vir: KP Kolpa

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj