"Lepo je, ko si mlad in neumen, ko si star in pameten, pa ni najbolje," je ob praznovanju svoje 90-letnice v svojem hudomušnem slogu povedal godec in pevec Anton Plut - Tonček, ki je bil rojen 25. januarja 1908 na Mladici pri Semiču, umrl pa je 6. decembra 2001 v Novem mestu.

Tonček, ki se je rodil v družini očeta Janeza in matere Anke (rojena Fuks) je odraščal na veliki, trdni kmetiji na Mladici. Starša, ki sta pred poroko delala v Ameriki sta imela tri otroke (dva fanta in deklico), a najstarejši Anž umre že v otroštvu. V šoli menijo, da je Tonček "odprte glave" in pobožna mama ga v bodočnosti že vidi kot župnika. Med prvo svetovno vojno je življenje precej težko, saj ni moške delovne sile, zato dobijo za pomoč na kmetijo dva ruska vojna ujetnika. Od teh se Tonček med drugim nauči rusko pesem, ki jo pozneje, star 80 let, na nekem sprejemu zapoje (vseh sedem kitic) ruskemu veleposlaniku v Sloveniji Tigranu Karakhanovu.

V otroštvu se od sosedovega fanta nauči igranja na bršljanov list in to je potem skozi vse življenje njegov najpomembnejši instrument. Igral je tudi v tamburaškem orkestru in v različnih lokalnih glasbenih skupinah. Največkrat je na zabavah spremljal harmonikarja z igranjem na bršljanov list, ki ga pozneje popelje na vse pomembne festivale, radijske in TV postaje ter tudi v tujino.

Aktiven je bil pri sokolih in se na vajah v Novem mestu učil od najboljšega telovadca Leona Štuklja. Kot del štiričlanske semiške delegacije se je udeležil vsejugoslovanskega srečanja sokolov v Beogradu. Ob kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije je bil del delegacije, ki je šla Nemško komando v Kostanjevico prosit, da oni okupirajo Belo krajino, ne pa Italijani. Tega zmotnega dejanja se je pozneje vedno sramoval, kmalu pa se je vključil v ilegalno delo in bil tudi sprejet v KPS. Italijani ga 1942 internirajo na Rab in ob povratku iz ujetništva vlak zajamejo Nemci ter ga pripravljajo za deportacijo v Nemčijo, a mu s še enim krajanom uspe pobegniti in vrne se domov. Tu izve, da se mu je med tem rodil (nezakonski) sin. Za mamo je bila mati njenega vnuka nesprejemljiva nevesta, oče pa ji je hotel otroka kar vzeti, saj da ona itak enega že ima, njegov Tonček pa se mogoče sploh ne vrne iz ujetništva. Zaradi naglušnosti mu ni bilo treba v partizane, je pa ves čas pomagal NOV kako drugače.

Že precej odrasel (star 38) se leta 1946 poročil s skoraj dvajset let mlajšo sosedovo Tončko. Kljub razliki v starosti jo je mati pri odločitvi podpirala, saj je kmetija trdna, Tonček pa sam pomolze krave in pije le mleko. No, pitje mleka je kmalu po tem opustil, kot je dejal: "Kaj, ko pa krava ne je grozdja..." V zakonu sta se jima rodila sinova Tone in Slavko, oba glasbenika, kakor tudi večina vnukov in pravnukov. Vse življenje se je potem ukvarjal s kmetovanjem in glasbo.

Tončkova sinova priznavata, da so doma prepozno ugotovili, kakšen zaklad se skriva v njihovem očetu. Oči jim je pravzaprav odprl šele Drago Vovk (Založba in Radio Sraka), ki je v njem videl veliko zakladnico. Spravil ga je na radio, spoznal s Francijem Kekom in že je nastopil na Rok Otočcu in potem vsenaokrog. V tujino se prvič odpravi nastopati šele 74 let star in tako nastopi tudi na festivalu v Nizozemskem Rotterdamu.

Sinova sta mnenja, da sta govorniške sposobnosti podedovala po mami, posluh za glasbo pa po očetu. Mogoče jima oče v mladosti ni mogel dati prav vsega, a vsekakor so z njim prišli v slovensko "visoko družbo" - zaradi njegovega slovesa sta spoznala vse pomembne politike, diplomate, zdravniško elito, umetnike, novinarje...

Družina ga je hudo bolnega v bolnišnici zadnjič obiskala na Miklavževo, 6. decembra. Prosil je, da ga odpeljejo domov, a ko so se popoldne je bilo že prepozno. Kljub veliki razliki v letih je tudi žalostna vdova umrla le dva meseca po Tončkovem pogrebu.

Starejši sin Tone Plut je podatke o družini in kraju ter predvsem o očetu Tončku zbral v knjigi Tonček Plut, godec in pevec izpod Semiške gore, ki jo je ob podpori številnih sponzorjev izdal v samozaložbi.

Družina verjetno ne bo zamerila, če Tončka imenujemo posebnež, saj o njem krožijo številne zanimive anekdote, ki nas vsakokrat znova nasmejijo:

Tonček se nekoč vrača iz zidanice in sreča starejše dekle - Zurčevo Marico. Pa jo prične zbadati: "Marica, a imaš že kakšnega ženina?". "Stric, jaz sem Kristusova nevesta," odgovori Marica. Pa Tonček takoj izstreli: "Še ne ve, kakšnega hudiča bo dobil...".

Ko je bil že precej v letih je doživel kap in zdravniki so ga iz bolnišnice poslali domov, da mu verjetno ni več pomoči. Torej, da so mu dnevi šteti. Doma so se pripravili na vse in so tudi kupili sod vina za "karmino" po pogrebu. A Tonček si je malo po malo (po treh mesecih) opomogel in se postavil na noge in tako odšel tudi v vaško gostilno na dva deci vina. Tam mu je prišlo na ušesa, da so doma pripravili za njegov pogreb tudi 100 litrov vina in ko je prišel domov je rekel: "Če je bilo namenjeno zame, pa je najbolje, da se ga kar takoj lotim, prinesite mi torej liter...". Vino je popil in živel še 17 let.

Nekoč dobijo obisk in Tončkova soproga Tončka ponudi gostom kavo, ki jo hvaležno vzamejo. Pa vprašajo: "A Tonček pa ne pije kave?" Pa gospodinja odgovori: "On jo bo pil, ko jo bo enkrat tudi kupil!" Na to pa Tonček zamahne z roko: "Pol pa je ne bom pil!"

Tonček je vse pogosteje tožil, da se mu vid slabša in da ne more več brati drobnega tiska in da nujno potrebuje nova očala. Pa ga doma pripravijo - okopajo, pražnje oblečejo in gresta s sinom Slavotom v bolnišnico k specialistu, da mu pregleda vid in da recept za nova očala. Pa okulist nikakor ne najde vzroka in reče Tončku naj mu pokaže svoja očala. Ta iz žepa vzame etui iz katerega se vsujeta prah in trava, zdravnik poda sestri očala naj jih opere, jih čista postavi Tončku na oči, a ta ni vedel kaj se je dogajalo, vzklikne: "Ta, kar ta očala bom vzel, z njimi pa odlično vidim." Slavo je menda zardeval še par dni, Tonček pa je zopet bral tudi drobni tisk.

Nekoč sta šla sinova Tone in Slavo na Vinsko vigred po jagnječjo pečenko za družinsko srečanje in Tonček je šel z njima, pa ker je težko hodil sta ga pustila v avtomobilu, da naj tam počaka, saj hitro prideta. Da se ne bi dolgočasil mu je Slavo v radio vstavil CD z njegovimi skladbami. Možakarja sta se malce zadržala in ko se vrneta, jima Tonček ves navdušen hiti pripovedovati: "Škoda, da zamujata, na radiu je bila res odlična glasbena oddaja, vrteli so samo moje skladbe..."

Ko je Tonček, star že skoraj 90 let, sodeloval na dobrodelni prireditvi za zbiranje sredstev za opremo bolnišnice v Novem mestu je po predaji sredstev direktorju dr. Starcu (Belokranjcu) dejal: "Ako bom kdaj vmrl, vam po smrti zapuščam organe. Škoda bi jih blo zavreč. Ušesa, oči in kolki so res fuč, ostalo pa je vse še čisto v redu..."

Ko se nekoč vrne vnukinja Andreja v nedeljo zjutraj domov - z očetom Slavotom sta vso noč igrala na ohceti - jo vpraša kako je bilo in če sta kaj zaslužila. Pa Andreja pove znesek koliko sta dobila za celo noč zabavanja svatov in Tonček (navajen igrati za pijačo in hrano) takoj komentira: "To pa so res eni bedasti ljudje, če so vam toliko plačali."

Velikokrat je nastopal v živo v radijskih oddajah, tudi, ko je že precej oslabel. Nekoč ga Tone in Slavo prineseta iz avtomobila v studio na pogovor z Belokranjcem Tonijem Gašperičem (ki ga je poimenoval svetovni prvak v igranju na bršljanov list). Lepo se pogovarjata in vmes zavrtijo kakšno njegovo skladbo, oddaja teče brez problemov, a sredi oddaje se Tonček zave, da mogoče ni v zidanici: "Čuj, kej pa smo to mi?"