Ljudje ob Kolpi: Vilko Mazi

Vilko Mazi, logoped. Rojen 4. julija 1888 v Črnomlju, umrl 23. avgusta 1986 v Vikrčah pri Medvodah.

V zgodnjem otroštvu je izgubil oba starša, kar mu precej zagreni odraščanje in oteži šolanje. Želi si postati prometnik – vlakovni odpravnik na železnici a ga v šoli zaradi slabega vida odklonijo. Tako je »prisiljen« študirati in posledično postane vrhunski strokovnjak na svojem področju: pedagog, surdo-pedagog in logoped.

Tako poljudne kot strokovne članke je objavljal v Jutru, še več v Slovenskem narodu. Pisal je potopise, literarne črtice, planinske novice…, ukvarjal se je tudi s kartografijo. Med drugim je napisal tudi knjigi: Govorne motnje s posebnim ozirom na jecanje in Preprečevanje in zdravljenje jecljanja. Negoval je posebno skrb do pravilnega izražanja in popolne artikulacije govora. Skrbno je spremljal tudi govor radijskih napovedovalcev in svoje mnenje posredoval vodstvu RTV.

Znan je bil tudi po svojem izrednem spominu, ljudi pa vedno znova fasciniral s svojimi recitacijami – med drugim je znal – kot so rekli takrat »na izust« celotne Prešernove Poezije.

V spomin na izjemnega strokovnjaka in razumevajočega pedagoga nosi njegovo ime tudi Društvo za pomoč osebam z govornimi napakami Vilko Mazi.

Iz ene njegovih črtic:

VERICA. Poznal sem jo, ko ji je bilo pet ali šest let, ko so jo obletovali še sami božji angelci in je bil še daleč, daleč od nje ves stud in smrad življenja. Kasneje je pa nisem videl nikoli več. Zato mi je ostala v čistem, neomadeževanem spominu, tako čistem in svetlem, kakor ostane drugim komaj dan prvega svetega obhajila…