Kot je znano, si je letošnji naziv Kmetica leta prislužila Marija Škof z Boldraža pri Metliki. Za ta laskavi naziv jo je predlagalo Društvo kmečkih žena Metlika, ki je v obrazložitvi zapisalo, da je Marija Škof ženska z veliko začetnico. S svojim predanim delom, skrbjo za dom in družino ter družbeno angažiranostjo predstavlja velik navdih in vzor številnim mladim kmeticam.

Marija je bila rojena leta 1955. Na vinogradniški kmetiji so odraščali štirje otroci. Odrasli so med trtami in zorenjem grozdja. Zaposlila se je v tovarni v bližnjem mestu in bila prva od otrok, ki je zapustila dom. Ljubezen jo je odpeljala v vas, kjer so prav tako kmetije usmerjene v vinogradništvo.

Poročila se je in prišla na domačijo svojega moža, ki je izhajal iz številne družine. Da bosta skupaj nadaljevala delo, poskrbela za moževa starša in si ustvarila svojo družino je bila njuna zaobljuba pred sorodniki in bogom. Moževi bratje in sestre so že odšli od doma, vendar so se radi vračali in se še danes, ker čutijo topel dom, ki ga je in ga še vedno vzdržuje Marija.

Življenje ima z nami čudne načrte in težko razumemo zakaj se včasih obrača tako ali drugače. Družina je nadvse pomembna in mlada zakonca sta si želela potomcev. Kako je pri srcu materi, ki se veseli otroka, pa mora skozi mnoge težke preizkušnje, da se ji uresničijo sanje. Marija je danes srečna mati dveh sinov in hčerke ter babica šestim vnukom, žal pa tega veselja ne more deliti s svojim možem.

Oba sta hodila v službo in delala na kmetiji, ki je tedaj štela 5000 trt, hranili so 10 glav živine in prašiče. V pripravah sta bila, da v novo zasajenem vinogradu postavijo stope. Doma je pripravljala hrano za naslednji dan, ko bodo prišli pomagat delavci, prijatelji in sorodniki, da bo delo hitreje opravljeno. Mož se je vračal z dela in kruta nesreča je preprečila, da bi prišel do domov. V tistem času je ravno »razpadala« naša bivša domovina Jugoslavija in nesreča se je zgodila daleč od doma. Na televiziji so sorodniki in sosedi opazili kamion, udeležen v prometni nesreči, ki ga je vozil mož, ki so ga doma zaman čakali žena, otroci in njegova mama. Namesto dela so imeli pogreb.

Žena in mati ni vedela kako naj potolaži sebe ob tako kruti izgubi moža, po trinajstih letih zakona. Kako naj šele otrokom pove, da je odšel za vedno njihov oče, za njim je ostal le spomin. Tisti trenutek je postala mama in oče hkrati njunim otrokom in delo je potrebovalo njene roke.

Že nekaj let pred moževo nesrečo je pustila službo. Delo na kmetiji in skrb za družino je postala njena služba, ki jo je z veseljem opravljala.

Že kot dekle se je vključila v delo takratnega aktiva kmečkih žena. Lahko rečemo, da je v aktivu, ki se kasneje preimenoval v društvo, od samega nastanka (to je 45 let). Pela je v mladinskem pevskem zboru. Vedno pripravljena pomagati drugim in delati v družbi se je vključila v delo krajevne skupnosti, kjer je delovala kot član sveta v dveh mandatih. Prav tako je bila dva mandata predsednica krajevnega odbora Rdečega križa. Za dolgoletno sodelovanje in delo v organizaciji Rdečega križa je dobila zlato priznanje Rdečega križa Slovenije. Včlanila se je v društvo vinogradnikov, kjer je bila tri mandate podpredsednica in sedaj že tretji mandat članica nadzornega odbora. Pridelek grozdja je prodajala v Kmetijsko zadrugo Metlika, kjer je bila pet mandatov v upravnem in tri mandate v nadzornem odboru. Že od mladih dni deluje in sodeluje v pastoralnem svetu in poje v cerkvenem zboru.

Tekla so leta, delala in uspela je na kmetiji. Vsako izmed svojih 8000 trt je negovala, kot mati neguje svoje otroke. Bila je vesela, ko so lepo uspevale in ji dajale obilen pridelek in jokala, ko se je neusmiljena narava znesla s točo in neurjem nad njenimi trtami, ali je pozeba naredila svoje. Skrbela je za taščo, ki jih je zapustila tri leta po moževi smrti, šolala otroke in se razdajala z delom v društvih in krajevni skupnosti. Njen dom je bil vedno odprt za vse moževe brate in sestre, ki so si svoje domove ustvarili širom po svetu. Sama je bila dobrodošla pri njih. Kar nekajkrat je poletela »preko luže« na obisk. Še na obisku so njene pridne roke pekle potice, štrudlje in s tem pričarale v tujem svetu domačo kuhinjo.

Povsod je bila s svojo prisotnostjo, poštenostjo in pridnim delom dobrodošla. Kot ženska je znala rešiti in pomagati pri marsikaterem zapletu s svojim nasvetom.

Posebej bi izpostavili njeno delovanje v Društvu kmečkih žena Metlika. Predsednica društva je bila deset let, štiri mandate podpredsednica in še vedno je članica UO (8 mandatov). V času njenega predsedovanja je društvo napredovalo in v tistem času je bilo nekaj predlogov članic za kmetico leta in dve članici sta bili izbrani za mladi kmetici leta. Bila je v veliko podporo in pomoč pri pridobivanju certifikata za EU zaščiteno jed društva - Belokranjsko pogačo. Že vsa leta je članica komisije za notranjo presojo in izvajalka delavnic za pripravo in peko Belokranjske pogače.

Njeno delo in aktivnosti v društvih je bilo opaženo tudi v občini, saj je prejemnica občinske plakete.

Otroci so odrasli, omogočila jim je študij in so uspešni v življenju, ustvarili so si svoje družine. Še vedno jih razveseli s svojimi dobrotami in radi prihajajo v njeno zavetje. Srednji sin – agronom, se je odločil in kot mladi prevzemnik prevzel kmetijo, pustil službo in povečal vinograde. Danes imajo pet hektarjev vinogradov, kjer raste 21.000 trt, dva hektarja buč, hektararonije in 60 orehov. Živinorejo so opustili, za domače potrebe pa še vedno redijo kokoši in prašiče.

Kljub temu, da je sin prevzel kmetijo, je Marija še vedno prisotna med trtami s svojim delom. Z veseljem dela in se spoznava z novimi prijemi, novimi posodobitvami, ki jih uvaja njen srednji sin. Vesela je vsakega uspeha in širjenja kmetije.

Marija je prehodila težko pot, a je uspela s trdim delom in dobro voljo. Dobre volje in prijazne besede ima vedno in za vsakega. Lepo je biti v njeni družbi, saj je okoli nje vedno veselo in sproščeno vzdušje, kljub težavam, ki jih je premagovala skozi življenje, so še zapisali v Društvu kmečkih žena Metlika.