Martina Badovinac, roj. Brodarič (1931-2024)
Jutri bo na metliškem pokopališču pri Sv. Roku zadnje slovo od 93-letne Martine Badovinac, ene od poslednjih Belokranjk, ki so v italijanskem koncentracijskem taborišču na Rabu na svoji koži izkusile fašistično zlo. Novica o njenem slovesu me je dosegla prav danes, ko me je urednik zbornika o medvojnem Črnomlju dr. Janez Weiss obvestil o slikovni opremi mojega članka o belokranjskih internirankah in internirancih, ki sem ga napisala tudi s pomočjo njenega pričevanja. Decembrskega izida knjige žal ne bo dočakala.
Fašisti so v začetku poletja 1942 iz njene domače hiše v Rosalnicah odpeljali očeta Martina Brodariča in ga internirali v Renicci, nato pa konec julija prišli še po druge družinske člane. Mamo Terezo, 18-letno Rezko, 13-letnega Tončka in 11-letno Martino so najprej odvedli v črnomaljske vojaške barake na Majerju, od tam pa v ožičeno šotorišče na kamporskem polju, kjer je v nečloveških pogojih od stradanja, žeje, pomanjkanja, bolezni umrlo več kot tisoč Slovenk in Slovencev, med njimi prek sto Belokranjk in Belokranjcev.
Martinina sestra je na Rabu s tintnim svinčnikom in drobno pisavo v verzih beležila taboriščno življenje:
"Sonce peče, k tlom pritiska,
glad in mraz vse nas stiska."
Konec leta 1942 so ženske z otroki z Raba premestili v taborišče v Gonarsu, kjer je bilo življenje nekoliko znosnejše, saj so interniranke in interniranci namesto na blatnih tleh spali v lesenih barakah.
Martino Badovinac sem spoznala poleti 2022, ko sem ob 80-letnici internacije zbirala podatke o tem presenetljivo skromno raziskanem poglavju belokranjske zgodovine. Leta 1942 so italijanske okupacijske oblasti v nekaj mesecih v taborišča odvedle prek dva tisoč Belokranjk in Belokranjcev. Upornikom v gozdovih, ki so jim kvarili imperialne načrte, so se fašisti maščevali z interniranjem njihovih družin, tudi otrok, nosečnic, bolnih in ostarelih.
Martina je bila odlična pripovedovalka, mirno, razločno in zbrano je opisovala tisti čas. Nizala je spomin za spominom, podatek za podatkom. Ko sva sedeli za njeno mizo v Metliki, sem pred seboj videla močno in odločno žensko. Nič krhkega in ranljivega ni bilo v tej devetdesetletnici. Samo neomajnost.
Nazadnje sva se pogovarjali oktobra 2022 v Mestni muzejski zbirki Črnomelj, kjer smo pripravili spominski dogodek - predavanje z recitalom taboriščne poezije. Kmalu bosta minili dve leti od takrat. Tedaj so v prvi vrsti sedele štiri nekdanje interniranke, med njimi tudi Martina, ki jo je v Črnomelj pripeljala hčerka Alenka Simonič, že dolga leta uspešna podjetnica v Semiču. Srečanje je bilo veselo in čustveno.
- Najbrž se vidimo zadnjič, je rekla ob slovesu.
- Oh, bo že še kakšna priložnost, sem odvrnila, malo vljudnostno, malo pa tudi z mislijo na to, da bom zbrano gradivo morda v bližnji prihodnosti objavila in bo takrat ta priložnost. Pa je imela prav, nisva se več videli, prehitelo naju je življenje. Ostajajo pa spomini in zapisi. Dragocena sled.
Naj počiva v miru. Iskreno sožalje vsem njenim.