Mladi Belokranjec Vid Kavčič je letošnji zlati maturant, pesnik, zaljubljen v astronomijo in bodoči študent fizike. Za maturo težko najde navdihujoče besede, v šolskem sistemu bi marsikaj spremenil, a bi kljub temu nekoč rad postal učitelj in v mladih očeh vžigal iskrice vedoželjnosti.

Nekdanji dijak črnomaljske in bežigrajske gimnazije. Skorajšnji študent fizike. Pesnik, zaljubljen v astronomijo. Matematik, ki je prehitel samega sebe in še pred svojo maturo napisal in izdal priročnik za ustni del matematične mature na višji ravni. Eden od desetih dijakov, ki so pri maturi iz matematike na višji ravni dosegli čisto vse možne točke, in zlati maturant letošnje generacije. A Vid Kavčič, mladi genij iz Rodin pri Črnomlju, ob tem dosežku bolj kot ne zardi. »Seveda so doma vsi veseli, tudi javnost ta dosežek šteje za eno od velikih stvari v življenju, povsod ti prinaša dodatne točke, sam pa se s tem najraje ne bi hvalil. Sto odstotkov pri matematiki se mogoče lepo sliši, a v praksi to pomeni zgolj to, da sem imel en dan v svojem življenju srečo, da sem vse res smešno lahke naloge rešil brez računskih spodrsljajev. Povedati moram tudi, da je bila letošnja višja raven mature v primerjavi s preteklimi leti izjemno lahka,« Kavčič za začetek razblini vero v maturo.

Zato so zanj uspehi in trud, ki ga je vložil v katero od drugih resnih državnih tekmovanj, veliko pomembnejši. »Veliko bolj sem ponosen na dosežke na državnih tekmovanjih iz fizike, matematike in astronomije, na Cankarjevo priznanje pri slovenščini, na zlato medaljo na Mednarodni konferenci mladih znanstvenikov, srebrno medaljo na astronomski olimpijadi pa na lansko uvrstitev med pet finalistov literarnega natečaja Župančičeva frulica in na primer na to, da sem prispeval pesem za vrhunsko pesniško zbirko Besede upora, kjer sem postavljen ob bok meni ljube Svetlane Makarovič, Borisa A. Novaka, Janija Kovačiča, Anje Novak … pred volitvami je šla v nos nekdanjemu predsedniku vlade in jo je tudi javno izpostavil na svojem facebook profilu ter nam s tem nehote naredil veliko reklamo. To je nekaj, na kar sem res ponosen,« je odločen. Tudi njegov priročnik za maturante že čaka na svoj prvi ponatis. »Dober občutek je, ko veš, da se sovrstniki pripravljajo na maturo po tvojem priročniku. Videl sem jih tudi že na bolhi, kjer se prodajajo naprej s pripisom: 'dosegel sem 20 od 20 točk. Super knjiga, vredno nakupa!' Po drugi strani se počutim kot izkoriščevalec, ker pišem knjige, ki se v slovenskem prostoru najbolje prodajajo, priročniki za maturo namreč,« se posmeje.

Matura ne spodbuja novih idej

Matura mu najprej pride na misel ob vprašanju, kaj bi – če bi lahko – v šolskem sistemu nemudoma spremenil. »Drznem si trditi, da je bila matura eno najdolgočasnejših obdobij mojega šolanja. Mogoče je to povezano tudi s tem, da študij fizike, na katerega se vpisujem, nima omejitev, in zato matura na mojo študijsko kariero nima nobenega vpliva. Marsikomu pa matura kroji nadaljnjo pot, čeprav mogoče z njegovim študijem in zanimanjem nima popolnoma nobene vsebinske povezave. Veliko bolj smiselno bi sem i zato zdelo, da bo za vpis na fakultete šteli sprejemni izpiti. Maturo kot tako pa bi morali vsaj na višji ravni narediti zahtevnejšo, da bi sposobni dijaki res lahko pokazali svoje znanje. Sedaj razliko med boljšimi dijaki ustvarjajo samo računski spodrsljaji, saj so naloge površinske in rutinske ter ne preverjajo poglobljenega znanja. Naša matura ne preverja novih idej, ne spodbuja kritičnosti in sposobnosti razmišljanja, ampak od dijakov zahteva bolj ali manj faktografsko znanje, pri slovenščini pa do nedavnega predvsem obnovo zapisov iz maturitetnih priročnikov, torej skrajšanih verzij knjig,« je kritičen in prepričan, da bi sprememba koncepta mature zagotovo dobro vplivala tudi na celoten srednješolski izobraževalni sistem in odvrnila šole od tega, da bi se ukvarjale samo s tem, kako svoje maturitetno povprečje postaviti čim višje.

Rad bi bil učitelj

Po vsem povedanem in njegovih izjemnih rezultatih na tekmovanjih zato preseneti, ko pove, da bi v življenju rad postal učitelj. »Na astronomskih taborih sem že imel priložnost biti mentor mladim osnovnošolcem, ki o astronomiji še niso vedeli veliko, jih je pa to zanimalo. Ko gledaš v te radovedne oči in čutiš, koliko zanimivega jim še lahko poveš o mističnosti vesolja, koliko znanja jim lahko predaš in koliko radovednosti vzbudiš, da bodo mogoče oni nekoč postali vrhunski znanstveniki, ki bodo prispevali k dobrobiti človeštva – to je nekaj fantastičnega. To je nekaj, kar bi z veseljem počel v življenju. Trenutno si ne predstavljam, da boi sedel v kabinetu nekega inštituta, se specializiral za neko ozko temo in obtičal v agoniji pisanja člankov in zbiranja točk za ohranitev svojega raziskovalnega statusa. To v moje življenje ne bi prinašalo užitkov,« je odločen, medtem ko našteva nekaj svojih vrhunskih profesorjev, ki so njega navduševali med šolanjem in ob njem. Ne samo za šolskimi mizami, ampak tudi na njivi ob skupnem pobiranju krompirja.

V eni od raziskovalnih nalog se je ukvarjal s kakovostjo izvirske vode v Beli krajini in prisotnostjo črne človeške ribice. »To je tema, ki je življenjsko pomembna. Kakovost vode se v beli krajini zagotovo slabša in izginjanje črne človeške ribice je kazalnik tega. Njeno morebitno izumrtje seveda ne bo povzročilo konca sveta, izumrlo bo nekaj, kar je značilno zgolj za našo regijo. A vprašamo se lahko, kdo bo naslednji. Verjetno ljudje, ker pitne vode v Beli krajini s tem ne bo več,« pravi srednješolec. Iz rokava spet povleče njemu ljubo astronomijo in razmišlja, da bi kanček znanja o njej koristil slehernemu človeku. »Da bi se zavedel svoje majhnosti v tem širnem vesolju in se nehal vedno postavljati v ospredje. Če nismo sposobni ohraniti tega, kar imamo, bomo pač izumrli. A nič zato. Vesolje je širno in morda kje obstajajo še kakšne bolj prijazne vrste, kot smo ljudje. Naj potemtakem raje živijo one,« razmišlja.

Pesmi piše na vlaku

Ob fiziki in matematiki je razmišljal tudi o študiju primerjalne književnosti, a se naposled odločil, da bo ljubezen do poezije in literature negoval v prostem času. Njegov umetniški antipod formulam in računom na plan največkrat udari na vlakih, na katerih je dijak zadnja leta premagoval razdalje med domačim Črnomljem in Ljubljano. Prizna, da mu novi sodobni vlaki, nove piskajoče modre pošasti, kot jim pravi, ne prinašajo pravega navdiha. Najboljše pesmi so se pisale na starih gomulkah in v kanarčkih. Med ropotom in specifičnim vonjem tapeciranih sedežev. Na eni od poti je nastala tudi njegova pesem Kamnolomec. »Skalo mlati, jo drobi, meče kamne med ljudi, pesek v glavo, apno v nos, grušč v usta, prah v oči. Ko si spravi vse s poti, v apno pljune črno kri,« odrecitira odlomek pesmi, ki je dobila mesto v prej omenjeni zbirki uporniške poezije, poklonu vsem upornikom, ki niso in me bodo ostali tiho.

Vid prizna, da je upornik, a nikoli brez razloga. Ko je bil še dijak Srednje šole Črnomelj, se je prvič zares zavedel, da v življenju ne more početi samo stvari, ob katerih mu je lepo, ampak mora včasih narediti tudi tako, da bo prav. »Ljudje na razpotju pogosto izberemo enostavnejšo, bolj ugodno pot, jaz pa se še vedno trudim ubirati pot do pravice, ki je navadno težja in grenkejša,« pravi. S pismom se je uprl ravnateljici, opozoril je na težave v učiteljskem kolektivu, na nepravilnosti pri šolskih volitvah in dobil ukor. »Ukor,« se iz srce nasmeje. »Ko se mlad človek upre, ko ni samo poslušen, priden in ne ceni za vsako avtoritete, prej ali slej dobi kak ukor.«

Idealnega sveta ne bo brez upora

Čemu se je v tem trenutku vredno upreti? »Z volitvami se zdi, da je večini Slovenije odleglo, da smo se sprostili in šli v miru na dopust. A vedno bodo stvari, ki se jim je treba upreti, strukture, kot sem jih srečal na gimnaziji v Črnomlju, so namreč povsod. Upirati se je treba nacionalizmom, seksizmom, šovinizmom, najrazličnejšim fobijam. Živimo v družbi, ki je sovražna do vsake drugačnosti. Vedno potrebujemo nekaj, na kar lahko kažemo s prstom, da sebe povzdignemo. Vedno najdemo nekoga, ob katerega lahko obrišemo čevlje. No, temu se je treba upreti,« meni mladi sogovornik, prepričan, da stremljenje k idealni podobi sveta brez upora nima prihodnosti. Idealnega sveta ne bo brez upora.