O čarovnicah v Beli krajini

O čarovnicah, ne o noči čarovnic

Noč iz 31. oktobra na 1. november je danes poznana tudi kot noč čarovnic (angleško Helloween), pri nas jo poznamo predvsem po rezljanju buč. Ta se iz angleško govorečih dežel kot komercialno praznovanje širi po vsem svetu. Ima pa ta običaj korenine v starem keltskem prazniku (prehod iz toplega, sončnega dela leta v hladen, temen del…).

Mogoče je ta termin primeren, da se spomnimo resničnih obtožb o čarovništvu in čarovniških procesov pri nas.

Popolne slike o dimenziji teh dogodkov nimamo, saj je veliko dokumentov uničenih ali so izgubljeni, a zgodovinarji so vseeno prišli do nekaterih znanstveno dokazanih številk. Tako naj bi bilo glede na znane podatke na območju današnje Slovenije usmrčenih približno 500 oseb, ki so bile obsojene čarovništva. Ob tem graščina Pobrežje pri Adlešičih sploh ni omenjena kot sodišče, kjer so prav tako sodili čarovnicam.

Pri obdelanih podatkih za 128 čarovniških sodnih procesov je 38 primerov takšnih, da so storilci obtoženi zdravilstva. Velja prepričanje, da so bile za čaranje obsojene ženske, a temu ni tako, saj pri 19% procesov spol obsojenca ni poznan, v več kot 10% primerov pa so to bili moški. Absurd vseh teh dogodkov gre celo tako daleč, da je bil čarovništva obsojen celo petletni deček.

Tudi Bela krajina se ni izognila tem mračnjaškim procesom srednjega veka. Najhujše območje delovanja čarovnic naj bi bilo v Polanski dolini (Stari trg ob Kolpi, Predgrad) kjer nekateri avtorji navajajo celo številke o 100 usmrčenih čarovnicah, a po zanesljivih virih je mogoče trditi o več kot 40 eksekucijah. (Danes nekateri domačini to v šali komentirajo, da so se ga dedci skupaj napili in dogovorili, kako bi se rešili svojih sitnih bab.)

Metliko je leta 1745 prizadelo hudo neurje s točo in ljudje so krivca našli v ostareli Margareti Kukerca, ki jo je ovadila Špela Malenšek, pozneje pa je ovadbo podpisalo še 32 prič. Čarovniški proces je vodil krvni sodnik Franc Jožef pl. Abramsperg. Ker sodni proces po mnenju meščanov in kmetov ni potekal dovolj hitro (cesarica Marija Terezija je hotela ukiniti čarovniške procese in izdala stroga navodila o sojenju čarovnicam) je izbruhnil punt v katerem so 20. oktobra 1745 do smrti kamenjali sodnega upravitelja in njegovega hlapca. Ljudstvo se je balo, da bo čarovnica zaradi starosti prej umrla, kot bo izrečena sodba in izvršena usmrtitev, kar bi bila velika krivica. Marija Terezija je morala 6. aprila 1746 izdati povelje saškemu princu Hildburgu, da zaduši upor v Metliškem gospostvu in omogoči delo sodišča. Izid tega procesa ni znan.

Za JZ Krajinski park Kolpa je pred časom belokranjski zgodovinar Janez Weiss opravil transkripcijo iz gotice in prevod iz nemščine zanimivega dokument »Reverz Adama Janeza grofa von Purgstalla izdanega 23. avgusta 1695 v gradu Pobrežje«. V njem je opisan kriminalni proces zoper Katico Valetko in Marinko. Marinko je grofu v sojenje predala Komenda v Črnomlju, Katica pa je bila dekla v gradu Pobrežje. Glede na to, da je na bližnji Preloki še vedno poznan zaselek Valeti (omenja pa ga tudi Valvasor v svoji Vojvodini Kranjski) bi lahko bila iz teh krajev.

Marinko je na javnem kraju v mestu Črnomelj pri čaranju zalotil sam župan in jo predal Komendi, ta pa grofu Purgstallu na sojenje v Pobrežje.

Grof tako navaja: »Katica, ki je bila ujeta s še 4 drugimi zlodejkami, je s strupom in čarovnijo ubila mojo pokojno ženo in našega starejšega sinčka, mene pa postavile v neko takšno stanje, da ne uživam ene zdrave ure ali trenutka«.

Glede na to, da sta storilki po mučenju na čarovniškem stolu prostovoljno priznali svoja dejanja, grof meni da so bile »spoštovane vse za zadevo relevantne imunitete, svoboščine, pravice in razsodbe«, tako, da jih je obsodil na sežig na grmadi, ki se je izvršil 23. avgusta 1695.

To je tudi edina znana obsodba in izvršitev usmrtitve v Pobrežju.