Odprto pismo ministrici: stanje šolstva v Občini Črnomelj

Spoštovana ministrica, gospa dr. Simona Kustec,

nekaj besed bi Vam namenila, prosiva za Vaš čas, da si jih preberete. Ne pričakujeva Vašega odgovora, saj bi naju le-to ne pomirilo, kaj šele dalo upanje, da se bodo stvari vendarle premaknile.

Nisva poznavalca stroke, ne šolstva ne gradbeništva. Niti ni potrebno, da bi bila. Pa vendar, toliko ljubezni do svojih 5 otrok premoreva, da jim želiva dostojno otroštvo in šolanje. To pa v Občini Črnomelj, katere občani smo natanko 3 leta, ni mogoče. Zdi se, da so naši otroci manj vredni kot ograja na meji z Republiko Hrvaško, manj kot šoder o katerem se župan prepira v medijih, za šolo in vrtec pa nihče ne stori nič.

Naši otroci niso manj vredni kot ostali otroci Republike Slovenije. Vsaka vas že ima novo šolo in vrtec, naj naštejeva nekaj tistih, katere del sva bila tudi sama: Raka, Krško, Brestanica, Mirna peč, Bizeljsko, Stopiče, Brusnice, Bršljin v Novem mestu in še bi lahko naštevala. Nobena ni bila v tako slabem stanju, kot OŠ Loka Črnomelj.

Ne smeva mimo neurja, uničujoče toče in vetra leta 2018. Plastika na strehi šole, dež v učilnicah, da golazni sploh ne omenjam! Miši lezejo povsod. Nekaj metrov stran je jedilnica, kjer najini otroci že tri leta jedo malico in kosilo. Ko sedete na klop nekaj metrov od jedilnih miz, vas prežene neznosen smrad po odplakah, kanalizaciji, da ne omenjam človeških iztrebkov. Na vse sva ravnateljico opozorila že lansko leto novembra. Obvestila sva jo, da bova poklicala zdravstveno inšpekcijo, pa nama je odgovorila, da jo je že sama. Z odločbo je prepovedana uporaba učilnic, ne pa tudi jedilnice, kot nama je razkrila ravnateljica v današnjem telefonskem pogovoru.

V torek sva vabljena na roditeljski sestanek za hči, ki naj bi šla v 2. razred osnovne šole. Ampak to se ne bo zgodilo, ker ona ne bo hodila v šolo, ampak v podjetje. Tega ne moreva dovoliti in tudi ne bova. Razne stavbe po Črnomlju niso šola. Šola je zgradba, arhitekturno in gradbeno prilagojena potrebam, pravicam in obveznostim otrok.

Danes sva prejela še obvestilo iz vrtca Otona Župančiča Črnomelj, da je najmlajši sin, Otonov Ciciban, nameščen v Dijaški dom. Dijaški dom ni vrtec! Najin, komaj triletni sin ni dijak. Želiva le, da hodi v vrtec. Da so tam prijetne barve, majhni stolčki in mizice, pisana vrata, majhni umivalniki… Je to preveč? Si najin otrok, ker zdaj živimo v Črnomlju tega res ne zasluži?

Kdo bo, kdaj, kaj naredil?

Naše jutro naj bi v družini, zato ker nihče nič ne naredi zgledalo tako: najstarejšega peljemo na železniško postajo, da gre z vlakom v srednjo šolo, dva otroka (šestošolka in osmošolec) bosta hodila na OŠ Loka Črnomelj, hči v 2. razred v podjetje na tretji lokaciji, najmlajšega pa naj bi peljali v vrtec v Dijaški dom na četrto lokacijo! Za razvoz potrebujemo vsaj 30 minut. Vstajali bomo tako ob 5:15 uri, tudi najmlajši triletnik. In če vse to zanemarimo: kje bosta čakala najina dva otroka osnovnošolca od 6:10 ure do 7:30 na preduro, ali celo na prvo šolsko uro do 8:20? Sta višja stopnja in nimata jutranjega varstva. Zunaj na dežju, snegu, mrazu? Zaklenjena pred šolo?

Poleg napol porušene, smrdljive in polne golazni šole, imamo še ukrepe NIJZ za preprečevanje širjenja Covid19.

Kot družina se bomo sistemu letos uprli. Najmlajši, v primeru, da se vodstvo vrtca ne premisli, ne bo hodil v dijaški dom, sedemletna hči pa ne v šolo v podjetje! Situacijo bomo predstavili tudi medijem.

Torej, kaj porečete na situacijo, spoštovana ministrica? Kaj bi Vi storili na našem mestu? Bi se prepustili nemilosti? Bi potegnili župana za rokav in mu dejali, da naj že gre do ministrice v Ljubljano?

Kdaj bo Črnomelj dobil šolo in vrtec, kdaj naši otroci pravico do šolanja?

S spoštovanjem,

Karolina in Franjo Horn