Te dni je za vedno odšel Anton Stipanič. Rodil se je leta 1928 v Kloštru pri Gradcu v Beli krajini. Pred leti je napisal knjigo Od pastirja do direktorja, v kateri je opisal svoje pestro in izjemno življenjsko zgodbo. Po požigu domače hiše je še ne petnajstleten odšel v partizane. Po vojni je opravljal različne naloge, med drugim je bil tudi direktor Iskre, nekdanjega paradnega konja slovenskega in jugoslovanskega gospodarstva. Bil je tudi zagret radioamater. Leta 2005 je Belokranjskemu muzeju v Metliki poklonil bogato zbirko radijskih aparatov. Avgusta lani (2017) smo z njim posneli obširen intervju v katerem je opisal svojo življenjsko pot, predvsem za časa druge svetovne vojne.

Na naši spletni strani smo objavili dva prispevka Božidarja Flajšmana in sicer lanskega novembra Vinceremo – videt čemo in minulo nedeljo še Skopalo je eno ogromno luknjo.

Tokrat vam posredujemo še zgodbo z naslovom "Italijani so celo vpili: živeli partizani!"

Anton Stipanič (1928 – 2018) se je ob italijanski kapitulaciji septembra 1943 znašel v Gradcu v rodni Beli krajini. Povedal nam je, da so takrat italijanski vojaki peli, vriskali in vpili GUERRA FINITA - vojna končana. Vpili so celo ŽIVELI PARTIZANI. Vsega pet partizanov je takrat razorožilo okoli sedemsto italijanskih vojakov. S seboj so vzeli le osebno orožje, partizani so namreč vedeli, da jim ga bodo na poti do Novega mesta in Ljubljane zasegle večje partizanske enote. Posebej zaskrbljeni pa so bili zaradi posadke črnih srajc iz Podzemlja, ki je štela okoli 100 mož. Ti so tudi pretepali ljudi, če jih niso pozdravili na cesti.
Na štiri minutnem video posnetku, izseku iz obširnega intervjuja, si lahko ogledate Stipaničevo pričevanje o takratnem dogajanju. Dostopno TUKAJ.