Oton na Župančičevi frulici

Župančičeva frulica že dalj časa sodi med najpomembnejše tovrstne prireditve v Sloveniji in v bližnji soseščini. Letošnja, že devetindvajseta (!!!), ki je potekala v torek, 11. junija, je bila izjemen dogodek. Režiserka in scenaristka Nastasja Schweiger, organizator Tadej Fink in ostala ekipa Zavoda za izobraževanje in kulturo Črnomelj so uspeli izvesti gledljivo, intenzivno-kratkočasno predstavo. Ko se je zaključila, sem pomislil, da me gluteus maximus (velika sedalka) čisto nič ne boli. Pogledal sem na uro in ostrmel: skoraj dve uri!!!

Seveda ideja, da se v dogajanje na odru vključi fiktivni lik pokojnega umetnika ni nova, kot niso bile posebej izvirne posamezne točke nastopajočih. A celota je delovala sveže, duhovito, izvirno, s pravim ritmom in predvsem, ker je bil poudarek na poeziji, presunljivo, v srce segajoče. Srednješolca Pika Štefanič in Vid Kavčič sta lepo vodila predstavo, Pika suvereno, simpatično, brez nepotrebnih okraskov, Vid pa je presenetil v vlogi Otona Župančiča in z duhovitimi komentarji in nagovori na odru sedečih mladih deklamatorjev in pesnikov lepo dvigal razpoloženje in na neprisiljen način povezoval velikega pesnika z mladimi, potencialnimi nasledniki.

Obe komisiji sta na odru namesto suhoparne predstavitve svojega dela priredili zabavna skeča, v katerih sta nizali zbadljivke, vsaka na račun druge. Seveda je izstopala komisija za deklamatorje, v kateri je bil poleg pesnic in radijskih voditeljic Tjaše Koprivec Vuga in Mateje Perpar še igralec Gašper Jarni, a tudi komisija za pesnike je bila dobra in nas je nasmejala s priredbo Ježkovega šansona, v kateri so zapeli vsi trije člani, Veronika Dintinjana, Igor Divjak in Janko Lozar, Igor je ob tem igral še na kitaro.

Celotno prireditev je na odru spremljal izvrstni duet 2B iz Vinice, ki je navdušil še z dvema glasbenima vložkoma. Odlična vokala, kitara, lesen zaboj pod gluteusom maximusom in izvirne skladbe.

Črnomaljski župan Andrej Kavšek je znova potrdil svoj interes za kreativne dosežke mladih, izročil je priznanja določenim nastopajočim in tudi vse prisotne nagovoril. Pohvale vredno, lahko bi bil zgled marsikomu.

Nastopi pesnic in pesnikov, deklamatorjev in deklamatoric so bili vsekakor prepričljivi in zavzeti, določene pesmi pa izrazito presegale starost njihovih ustvarjalcev. Pesnica Andreja Borin, letošnja gostja, avtorica pesmi, ki so jih deklamirali mladi izvajalci, je bila prav ganjena.

Presenečenje letošnje frulice je velik uspeh domačih pesnic: med deseterico najožjega izbora so se poleg zmagovalke med pesniki (!!!), Asie Prijanovič, uvrstile še dve: Urška Bahor in Zara Kavčič. In ko pogledamo njihove mentorje, dodatno presenečenje: za izbrano trojico in še za nekaterimi drugimi stojita dve mentorici iz OŠ Loka, Maja Kunič in Katja Peganc. Maja Kunič nadaljuje niz izjemnih uspehov na državnih in regijskih tekmovanjih in je okrog sebe zbrala že zavidljivo število mladih ustvarjalcev. Nedvomno sodi med najuspešnejše in najboljše mentorice v Sloveniji. Upam, da bodo ona in ostali sodelujoči na svojih matičnih šolah dobili kakšno pohvalo ali priznanje.

Žal moramo poleg presežnih superlativov v zvezi s prireditvijo omeniti tudi en velik problem. Belokranjci radi poudarjamo, da je Župančič naš največji rojak. Kar solze nam pridejo v oči, ko izgovarjamo njegovo ime, ponosno privzdignemo glave. A dvorana kulturnega doma je bila na pol prazna. Upam, da se motim, a nisem edini, ki se ni mogel znebiti vtisa, da je šlo za orkestrirano zaroto. Nekatere nastopajoče so spremljale cele navijaške ekipe, čeprav so se pripeljali iz drugega konca Slovenije. Ker sta nastopili tudi dve mladi hrvaški pesnici, si je prireditev prišla ogledati celo ravnateljica večje osnovne šole iz Zagreba (!!!). Iz osnovne šole, ki je od kulturnega doma oddaljena celih dvesto metrov, pa ni bilo v dvorani nobenega in iz drugih dveh šol, ki sta le malo dlje, le peščica učenk, prijateljic nastopajočih, ki so vanjo očitno zatavale samoiniciativno. Da na takšno prireditev, na kateri sta posrečeno združena pesniški vrhunec in mladost, Župančič in mladi, nadebudni ustvarjalci, ni bilo skoraj nobenega učenca, dijaka, mentorja in nobenega ravnatelja, je zame škandal. Razumem in sprejemam, da je tudi med učitelji veliko takšnih, ki jih takšne vsebine ne zanimajo, a bi večina slavistov, potencialnih mentorjev, morala sedeti v dvorani. Še posebej tisti, katerih učenci se niso prebili v ožji krog. Ker je bil datum, na katerega se odvija Frulica, znan leto dni vnaprej, za to šlamastiko torej ni nobenega izgovora.

Oton je bil navdušen nad mladimi ustvarjalci in nad celotno prireditvijo, nad praznimi sedeži v dvorani gotovo ne. Upam, da bo drugo leto, ob tridesetletnici prireditve drugače. Potrudimo se, da bo res ...