Partizanska babica Meta Štaudohar (1914 – 2002)

Meta Štaudohar (Predgrad v Poljanski dolini ob Kolpi, 1914) se je po končani babiški šoli v Ljubljani vrnila v domače okolje, kjer je izpolnjevala svoj poklic od leta 1941 do 1976. Kmalu po drugi svetovni vojni se je seznanila z etnologom Borisom Orlom in glasbenim folkloristom Francetom Maroltom, ki sta vsak s svojega vidika raziskovala šege in ples v belokranjski Poljanski dolini. Izučeno babico je domača tradicija privlačevala že od malega in bržkone pod vplivom obeh znanstvenikov se je vanjo še poglobila. V časnikih in revijah je o življenju in kulturi njenih rojakov objavljala narodopisne članke, ki so vsebinsko povezani z avtoričinim poklicnim in izključno terenskim babiškim delom, zakaj tisti čas so porodnice večinoma rojevale še doma. Svoje dolgoletno poklicno delo je opisala v Spominih partizanske babice, ki so izhajali v Kmečkem glasu in bili ponatisnjeni v samostojni knjigi (1995). Istega leta je izdala tudi svojo drugo knjigo Spomini nekdanjosti.
Zdaj že pokojno Meto Štaudohar sem spoznal leta 1995, ko sem se nekajkrat oglasil na njenem domu v Predgradu. Pomagala mi je predvsem pri dajanju podatkov o starih razglednicah Predgrada in okoliških krajev, ki sem jih potreboval za knjigo Sledovi časa - Bela krajina na razglednicah v letih od 1895 do 1945. Žal zaradi zelo omejenih finančnih možnosti večino tako pridobljenih podatkov nisem mogel objaviti v navedeni publikaciji. Vsekakor pa me je Meta Štaudohar s svojim pripovedovanjem zelo pritegnila. V svoji knjigi spominov je med drugim zapisala: »Ob koncu našega šolanja nam je profesor naročal: Razšle se boste v razne kraje naše domovine. Najbrž se boste srečevale ne samo s svojim poklicnim delom, ampak z mnogimi neprijetnostmi, ki jih prinaša težka sedanjost. Vaša naloga je pomagati slehernemu človeku, ki je pomoči potreben/…/. Neštetokrat sem se spomnila tega naročila.«
Le kaj bi dejala Meta Štaudohar, ko bi dandanes videla svojo dolino ob Kolpi obdano z rezilno žico in panelnimi ograjami? In še dva odlomka iz njene knjige spominov: »Porodov je bilo med vojno pri nas malo, ker so bile družine razbite. Zelo veliko je bilo dela, ki ni spadalo v moje naloge. Ker daleč naokoli ni bilo zdravstvenega delavca, sem delala vse. Največ je bilo nesreč s strelnim orožjem.«
»Premožne otročnice je poleg lastne družine cenila vsa okolica. Ko je rodila bogata je bila to novica, ki je v kratkem času obšla vso faro, a ko je rodila revna, ni bilo vredno besed, premožni so stregli vsi, vseh šest tednov ni smela delati nič razen skrbeti za otroka, a revne so morale delati že nekaj dni po porodu, hodile so na dnino, če so hotele preživeti. Velikokrat so hodile na vsa težka dela tudi k bogati otročnici. Druga svetovna vojna je odpravila te velikanske razlike med revnimi in bogatimi.«
Na barvni fotografiji je Meta Štaudohar pred svojim domom v Predgradu. Fotografiral sem jo 8. februarja 1995.