Pavlejon pod lipo v Rimu

Lipa velja za simbol slovenstva in tudi vsega slovanstva. Pod njo so se stoletja dolgo shajali vaški sveti - pravzaprav zbori "starcev" (ne nujno le stari moški, pač pa gospodarji družin, posestniki). Pri starih Slovanih je bila lipa posvečena boginji ljubezni in lepote Ladi. Tudi v krščanstvu se je čaščenje lipe obdržalo - ponekod verjamejo, da daje zavetje Materi Božji, drugod pa menijo, da po lipi prihaja iz Nebes na Zemljo. Pod lipo se ja navadno tudi delila pravica - v imenu bogov in ljudstva (največkrat pa verjetno v imenu zemljiškega gospoda). Pod lipo (velikokrat pa je bila ta ob cerkvi) je bilo običajno tudi središče družabnega dogajanja naših prednikov. Ko pa se je starodavni način upravljanja in samoupravljanja spremenil, pa je lipa ostala kraj zbiranja podeželske mladeži in prostor kjer so ob toplih nočeh ljudje prepevali in izmenjevali misli.

V Beli krajini velja, da je njen simbol bela breza, a vseeno so tudi tukaj potekali vsi pomembni dogodki ob lipah - te so sistematično sadili, dočim so bele breze stihijsko preraščale borno kraško zemljo. Ker so lipam posvečali (le do nekega obdobja) pomembno pozornost se jih je veliko obdržalo skozi stoletja. Na vrtu nekdanje grajske zidanice v Gorenjcih pod železniško postajo Semič se košati Kočka lipa. Po ljudskem izročilu naj bi korenine pognala pred približno 600 leti. Njeno deblo danes obsega veličastnih 800 centimetrov, kar jo uvršča med najdebelejše lipe v Sloveniji. Pomembne lipe v Beli krajini so še: Marindolska lipa, lipa v vasi Marindol, Grajska lipa na Vinici, ...

Najevska lipa v Črni na Koroškem je mati vseh slovenskih lip. Stara naj bi bila kar 770 let, njen obseg v prsni višini pa je 12,5 metra. Turjaška lipa ima tudi velik pomen - domačini menijo, da je stara 700 let, a verjetnejše je, da šteje "le" 300 let. Njen obseg je sedem metrov.

In Bore Financar iz Rima (poznan tudi pod imenom Boris Raztresen) se je odločil pod svojo (veliko mlajšo) lipo postaviti paviljon. Za ličen objekt je les obdelal spretni lokalni mizar Janko Barič - Žugelj, mojster Oti Nemanič iz Lokvice pa se je ponovno izkazal z vrhunskim pokrivanjem s slamnato škopo ali škupo. In ker je želel z objektom spomniti tudi na svoje prednike je paviljon preimenoval v Pavlejon, po očetu Pavletu. Na sami slovesnosti je udeležencem podelil zadnjo pesniško zbirko mame Nežke Preživeto neznano. Gostje so lahko prisluhnili glasbenemu duetu Oti & Bore, nekaj misli o lipi in njenem starodavnem pomenu pa je s prijatelji delil Boris Grabrijan.

Kogar ni bilo je zamudil prijeten družabni dogodek, Pavlejon pa bo odslej namenjen druženju, zbiranju, modrovanju in petju - izkoristite priložnost.