Pomoč domovini, ki je družbeno sprejemljiva

Tihotapci ljudi čez državno mejo so dobro informirani, zato se mora policija stalno prilagajati.

Vroč prvi dan tega tedna so turisti in domačini izkoristili za osvežitev v Kolpi, saj je pot s človeka tekel, četudi je kakor kip stal v senci. A medtem, ko so eni uživali brezskrbne počitnice ob temnozeleni panelni ograji, ki kazi podobo narave in komu tudi otežuje življenje, so se – tako kot vsak dan – ob ograji sprehajali policisti, osredotočeni na tujce, ki želijo nezakonito vstopiti v našo državo. Prizor, ki so ga zadnja leta vajeni vsi, ki živijo ali dopustnikujejo ob reki, mejni črti med Hrvaško in Slovenijo.

Večjo navzočnost policije ob državni meji ljudje spremljajo z mešanimi občutki, a večina razume naravo njihovega dela, zato ni pretiranega negodovanja. Pravzaprav jih sprejemajo z odobravanjem, saj vedo, da le opravljajo svoje delo in skrbijo za njihovo varnost.

Kje in kdaj nadzirajo zeleno mejo, je odvisno od številnih okoliščin. »Tihotapci ljudi so navadno dobro informirani in se prilagajajo razmeram na terenu, vremenskim pogojem in številnim drugim dejavnikom, zato moramo tudi mi biti ves čas aktivni in naše delo sproti prilagajati,« pojasnjujejo na novomeški policijski upravi, ki je z migranti močno obremenjena.

Na meji primanjkuje 860 policistov

Za zajezitev prepovedanega prehoda državne meje v policiji redno vključujejo tudi pomožne policiste. Teh je trenutno okoli 450, v času kadrovske podhranjenosti in letnih dopustov so nepogrešljivi, sploh, če upoštevamo, da za varovanje državne meje po schengenskih standardih primanjkuje približno 860 policistov.

Policija ima na spletni strani poziv vsem, ki bi se pridružili rezervnim policistom. Tako lahko na družbeno sprejemljiv način služijo domovini in pomagajo pri varovanju ljudi ter premoženja. Vlada je ravno pred dnevi predlagala vpoklic pomožnih policistov do konca leta, saj so ilegalne migracije na zunanji kopenski schengenski meji v primerjavi z enakim obdobjem lani porasle za več kot polovico.

Kdaj pomožne policiste vključijo in koliko, je odvisno od potreb, ki se, kot rečeno, spreminjajo. Tovrstnim policistom za čas dela pripada plačilo, prav tako dobijo nadomestilo za pripravljenost.

Milan Leskovar je že pred dvema letoma z ministrstvom za notranje zadeve podpisal pogodbo za pomožnega policista. Če bi bil prej »običajen državljan«, bi moral opraviti posebno izobraževanje za policista, a njemu je delo varuha reda in miru do potankosti znano, saj je že prej desetletja nosil modro uniformo. Je namreč upokojeni policist, med drugim je bil tudi komandir Policijske postaje Črnomelj.

»Priznam, da bi težko kar presekal dinamično policijsko delo, drugi dan pa si kar v pokoju. Pridružil sem se pomožnim policistom in zdaj, ko je na državni meji težava z ilegalnimi prebežniki, večino dela opravimo tu,« pojasni Leskovar. A doda, da niso usposobljeni samo za patruljiranje ob meji, saj imajo prav vsa policijska pooblastila in jih lahko vpokličejo tudi za druge naloge.

Leskovar izpostavi, da je prednost tudi, ker je domačin, teren dobro pozna, prav tako je pomembno, da imajo lokalni prebivalci zaupanje v policijo pri zagotavljanju varnosti na njihovem območju. In če jim je obraz znan, se lažje odprejo, bolj prisluhnejo. Pogovor je bržkone bolj iskren, kar je dobro za obe strani.

Človeku se lahko izognejo, psu ne

Včasih je pri iskanju migrantov nepogrešljiv tudi človekov najboljši prijatelj. Šestletni Kevin, dolgodlaki nemški ovčar, je eden boljših pri iskanju ljudi, je na svojega najtesnejšega »sodelavca« ponosen Borut Šurla iz Policijske postaje službenih psov Novo mesto. »Ko patruljiramo po gozdu, greš lahko meter stran od migrantov, ki se skrivajo v grmovju ali šavju, pa jih ne opaziš. Za psa, ki se osredotoči na vonj, to ni težava.« Ima pa pes tudi tudi večjo avtoriteto, ko gre za srečanje z ilegalnimi prebežniki. »Če jih naenkrat zalotimo več, se radi razbežijo, saj je jasno, da dva policista ne bosta mogla ujeti desetih ilegalcev. Ko vidijo psa, je stvar drugačna, saj si nihče ne želi, da se za njem zapodi hiter štirinožec in ga podre, pa čeprav ima nagobčnik.«

Lahko bi rekli edino, da so policijski psi ob Kolpi priviligirani, saj se lahko med službenim časom v reki tudi ohladijo. »Za psa je intenzivno iskanje zelo naporno, sploh, če dela z nagobčnikom, saj se hladi le skozi jezik in tačke. Ob vročih dneh je treba biti še posebej previden, da se ga ne pregreje, ker to lahko vpliva tako na njegovo učinkovitost kot konec koncev tudi na zdravje,« pojasni Šurla.

Stalno na preži

Žičnata in panelna ograja, ki je postala sinonim za varovanje državne meje, ne samo, da ostaja, vlada je že izbrala ponudnika za nove kilometre tehničnih ovir. Policisti in policistka, katerim smo se pridružili pri njihovem delu, so se strinjali, da zgolj ograja migranta na poti ne bo zaustavila, jim pa delo olajša do te mere, da lažje predvidijo migrantske poti, prav tako jih s tehničnimi ovirami preusmerjajo, kar jim spet lahko olajša zajezitev nedovoljenih prehodov.

Ko smo jih vprašali, če so sami že sodelovali pri zajetju migrantov, so se le nasmehnili in v en glas izstrelili: »Pri takšnem številu bi bilo res že čudno, če jih ne bi.«

Ob tem pomožni policist Milan Leskovar navrže še: »Danes je res lep, sončen dan in zgleda naše delo, kot da se samo malo sprehajamo ob Kolpi, vendar smo na preži vse dni v tednu, 24 ur na dan, ne glede na vremenske razmere. Ko je polno snega, dež, blato, ko je mogoče še varnostna situacija med zajetjem migrantov napeta, ni prav nič prijetno. A takšno je pač naše delo, ki smo sprejeli in ga moramo dobro opraviti. Postopek je treba korektno izpeljati do konca in ne gledati na uro, kdaj se bo naš delovnik iztekel in gremo lahko domov k družini.«