Pomoč oskrbovancem v DSO Metlika

Štirje prostovoljci Rdečega križa so v Domu starejših občanov (DSO) Metlika od 23. do 27. 3. vzpostavljali komunikacijo oskrbovancev s svojci. Predhodno so opravili posebno izobraževanje iz preprečevanja okužb in uporabe osebne zaščitne opreme, ki jim je pri njihovem izvajanju pomoči ni primanjkovalo. Za to nalogo so bili vpoklicani od CZ kot člani ekip prve pomoči Rdečega križa, vsi imajo opravljen tečaj bolničarja in svoje znanje utrjujejo vsako leto ter so usposobljeni za pomoč zdravstvenim službam v kriznih razmerah. Pobuda za sodelovanje je prišla s strani vodstva DSO Metlika.

V petek, 27. 3., ko je število pozitivnih oskrbovancev na covid-19 naraslo, so prostovoljci prenehali s svojim delom v domu, čeprav ne kažejo nobenih simptomov okužbe in bi si želeli pomagati. Verjamemo, da bodo za to še imeli priložnost.
Zbrali smo nekaj vtisov prostovoljcev, ki so svoje delo opravljali z vso srčnostjo in predanostjo.

Klemen: »Ko sva se s kolegico peljala proti Metliki in se pogovarjala o pandemiji, sva se spraševala, koliko časa bo še zdržal naš zdravstveni sistem. Direktorica Iva nas sprejme sicer z masko, vendar s širokim nasmehom. Pomislim, kako je kljub zahtevnim razmeram še vedno optimistična. Oskrbovanci doma so zaradi nevarnosti prenašanja okužb že več kot dva tedna omejeni na gibanje le v svojih sobah in brez stikov s svojci, razen po telefonu. Naša naloga je, da v tej težki situaciji pomagamo, kolikor je mogoče. S pomočjo informatika hitro najdemo sistem za vzpostavljanje video klicev med oskrbovanci in njihovimi svojci. Opravimo prve testne klice in kmalu mi postane jasno, kaj za oskrbovance pomeni videti ljubljeno osebo in se z njo pogovarjati v živo. Marsikdo ni čisto dobro razumel, kaj sem mu hotel dopovedati s tem, da bo po ekranu govoril s hčerko, sinom, vnuki, nečaki, bratom, sestro … Večina me je samo sumničavo gledala, nekateri pa so celo vprašali, koliko bo to stalo. Rekel sem jim, da nič, da je vse že plačano. Potem se na zaslonu prikaže slika, zasliši glas in v trenutku postanejo oči malo motne, najprej na očeh oskrbovancev, svojcev in kasneje malo naskrivaj tudi pri sestrah in nas ostalih. Vsak lahko v mozaik reševanja te krize pristavi svoj kamenček. Upam, da smo oskrbovancem z video klici vsaj malo olajšali prestajanje teh mučnih dni. Srečno!«

Barbara: »Kljub strahu zame s strani nekaterih bližnjih sem se odločila, da priskočim na pomoč DSO Metlika. S toplim srcem in tudi solzico v očeh smo opazovali, kako se je zbralo tudi po več članov družine, da so videli svoje bližnje s pomočjo video klica. Neverjetno, kako se je njihovo razpoloženje po klicu spremenilo na bolje. Povezali smo celo moža in ženo, ki sta nastanjena na različnih oddelkih.
Ker pa vsi nimajo te sreče, da bi s kom poklepetali, smo z njimi poklepetali pa mi, z nekaterimi tudi kakšno zapeli in zaplesali. Občutek sem imela, da se proti virusu skupaj s sestrami in ostalimi zaposlenimi borimo kot ekipa. Veliko oskrbovancev je bilo hvaležnih za pomoč. Menim pa, da je ta izkušnja pomagala tudi nam prostovoljcem.«

Marjetka: »Oskrbovanci živijo v domu v toplem vzdušju, razumejo situacijo in jim ni bilo preveč težko sprejeti ukrepov zaradi nevarnosti širjenja okužb covida-19. Resnično so kot ena velika družina, ki stopi skupaj v težkih časih. Nas prostovoljce je zelo toplo sprejelo tako osebje kot oskrbovanci. Nepopisni so bili trenutki sreče, ko smo z video klici povezali oskrbovance z njihovimi družinskimi člani. Nekateri so dedkom in babicam zaigrali na instrumente, drugi pa so jim pokazali prenovljene prostore v njihovih prejšnjih domovanjih ter predstavili, kaj delajo. Počutili so se tako, kot da so jih svojci na nek način obiskali. Za pogovore smo se predhodno pripravili in oskrbovance tudi bolje spoznali. Za vsakega posebej smo si vzeli čas, z njim poklepetali oziroma mu pomagali pri opravilih. Prav tako smo jim pomagali pri hranjenju. Navezali smo se drug na drugega. Oskrbovancem smo polepšali dneve in jim vlili optimizem in energijo. Želim si, če ne prej, da bi se srečali tudi po epidemiji. Svojci pa so lahko pomirjeni, ker osebje z varovanci ravna skrbno in vsi se dobro počutijo.«

Klemen: »Osebje se po svojih najboljših močeh trudi zajeziti širjenje nevidnega sovražnika. Pogledi vseh zaposlenih, ki se v izredno stresnih razmerah trudijo opravljati svoje poslanstvo, me navdajajo z upanjem. Kljub temu da so slabo plačani, da imajo težave s preskrbo zaščitne opreme, da vsak dan gledajo stiske naših starostnikov in da se bojujejo za zajezitev virusa, ohranjajo pozitivno vzdušje. Sestre vedno najdejo spodbudno besedo za oskrbovance in z nasmehom v očeh opravljajo svoje težko in zahtevno delo.
Vsi, ki opravljate svoje delo v DSO Metlika, od direktorice, sester, čistilk, kuharjev, hišnikov, zdravnikov in ne nazadnje do prostovoljcev, ste zame junaki in vas občudujem.«