Marija Starešinič je pri svojih 92-ih letih polna energije. V Beli krajini nam je v svoji rodni Preloki podrobno pripovedovala zgodbe iz rojstnega kraja in okolice, še posebej iz časa druge svetovne vojne. Med drugim je povedala:
»Bili smo pri šmarnicama, ondej smo se dogovarjali kam bomo šli v nedeljo, kje bomo imeli ples, več je šlo za sestanke nego za molit. In ondej naenkrat smo vidli Italijane, da so bili pri šmarnicah, bili so strašno pobožni. A naš župnik je bil strašno proti. Ko je videl Italijane, da so v cerkvi, on je bil tako nervozen. Znate, ondej je rekel, ko je bral šmarnice: dekleta, po šmarnicah počakajte pred cerkvijo. Ondej smo morale počakat pred cerkvijo. Ondej je rekel: dekleta, zdaj so v Preloki tuji ljudje, ki nosijo uniforme. Ako bo katera šla s temi fanti plesat, ali pa se bo z njimi družila ona ni vredna, da bi jo po vojni en slovenski fant povohal. Ni vredna, da jo obsije slovensko sonce …«
Marija je tudi povedala: »Mi smo začeli Italijane strašno sovražit, ko so naše poslali v internacijo. Ne morem vam povedat. Fašisti niso bili dobri ljudi.«