Pripovedka o gradaških goseh in podganah

Na nizkem griču ob Lahinji je gradaški grad. V davnih časih so neke temne noči Turki napadli Gradac in gradaški grad. Grom je bobnel po vsej belokrajinski kotlini. Iz temnega neba so švigali bliski, ko so pogumni janičarji preplavali Lahinjo in navalili na obzidje starega gradu.
Že v mraku so bili dvignili grajski hlapci pridvižni most, zaprli grajska vrata in odšli k počitku. Misleč, da jih v temni noči ne bo nihče nadlegoval, so kmalu zaspali ko ubiti. Turčini pa so se sredi temne noči tiho priplazili do obzidja, pristavili lestve in pričeli štrantati okoli gradu.
V obrambnem stolpu, kjer so spali grajski hlapci, je bilo polno podgan, ki so se zaradi ropota janičarjev preplašene razbežale na vse strani in prebudile s svojim cviljenjem grajske gosi. Le-te so zagnale velikanski krik. Vsi grajski so se na mah prebudili in se v zadnjem trenutku postavili oblegajočim Turčinom v bran. Po kratki borbi so nagnali goste v divji beg.
V zahvalo in spomin na srečno rešitev gradu pred turškim navalom je velel graščak vdelati v svoj grb sliko podgane in gosi in še dandanes lahko vidite vklesani v kamen nad vhodnimi vrati gradaškega gradu.
Vir:Wikivir

Pripovedko o gradaških goseh in podganah je Lojzu Zupancu pripovedoval domačin Julij Mazelle iz Gradaca. Zapisana je v knjigi »Velikan Nenasit« Belokranjske pripovedke (izdane leta 1944).

Lojze Zupanc (1906-1973), je bil pisatelj, pesnik, dramatik, publicist, ki je svojo službo z 22 leti začel kot učitelj na osnovni šoli na Štrekljevcu pri Semiču, kjer je učil štiri leta. Nato je odšel službovat drugam.

Po vojni se je ponovno vrnil v Belo krajino in sicer v Gradac, kjer je poučeval na osnovni šoli, pozneje pa na nižji gimnaziji v Podzemlju.

V času svojega službovanja je hodil med ljudmi in si zapisoval zgodbe.

O začetku svojih del pripoveduje takole:
“ Večino svojega življenja sem preživel v različnih krajih Bele krajine. Bil sem deležen gostoljubnosti in ljubezni ljudi, ki sem jih srečeval. Mudil sem se v preprostih kmečkih domovih; ob belokrajnski črnini me je opajala govorica nepozabnih Belokrajncev; in če je vsako življenje bilo bridko, so se preprosti ljudje rajši zatekali v svet domišljije. ”
—Lojze Zupanc: Povodni mož v Savinji (1971). Založba Mladinska knjiga.

Iz zbranih zgodbic so nastale zbirke »Belokranjske pripovedke«, »Dedek, povej!«, »Bili so trije velikani«, »Svirel povodnega moža«, »Jezerka«, »Velikan Nenasit« in »Zaklad na Kučarju« , »Sto belokranjskih pripovedk«.

O ljudeh, ki so mu pripovedovali zgodbe in njegovem »paberkovanju« po vaseh ter jeziku Belokranjcev je zapisal:

* Ti spomini bi bili nepopolni, če bi od številnih pripovedovalcev, pri katerih sem našel motive za belokranjske pripovedke, ne omenil pokojne Kolarjeve Kate s Stare gore nad Podrebrom pri Štrekljevcu.
I stari mlinar Hlupar s Krupe, kučarski bajtar Skala, zemeljski kovač Muc, stara ciganka Neža Hudorovac, nesrečna mati treh otrok-lazarjev, ki me je znala pregovoriti, da sem njenemu možu Mihi razdal skoraj vse svoje srajce in hlače, za plačilo pa sta mi napolnila beležnico s številnimi ciganskimi pripovedkami, bilparski kovač Matija, kumek Mihuč s ŠtrekIjevca, botra Magdičeva, preloški Lojze Novak, Poldka Bavdkova z Vinice — kako bi mogel danes, po tolikih letih, našteti vse, ki so radodarno polnili mojo popotno torbo, da sem se vračal na svoj dom vselej z bogatimi zapiski…

... Najbogatejše motive za pripovedke in pravljice pa sem našel v najodročnejših krajih, ki so bili takrat daleč, daleč od prometa: Vinica, Adlešiči, Preloka, Balkovci, Dejani, Učakovci, Sinji vrh, Jugorje, Dol, Drage, Griblje, Bilpa, Kureti itd. Številni recenzenti so ocenjevali moje zbirke belokranjskih pripovedk in hvalili zlasti lep jezik. Za takšno sodbo sem dolžan zahvalo predvsem tistim Belokranjcem iz najrevnejših bajt, ki so me naučili prisluhniti lepoti čiste belokranjščine.

Ob njihovem pripovedovanju pa sem vselej čutil, da so iskreno verovali v vsebino pripovedk. Vile, povodni možje, velikani in vragi, palčki in škrateljni so bili zanje del dejanske resnice…..

vir.: Lojze Zupanc, Kako sem prišel