Rodbina Katzianer v Avstriji, na Kranjskem in na Preloki

Zgodovino oblikujejo in določajo posamezniki, eni manj, drugi bolj. Med slednjimi so gotovo Kacijanarji, nem. Katzianerji, rodbina, ki izhaja z graščine Katzenstein v Begunjah.

Ivan Kacijanar (nem. Hans Katzianer zu Katzenstein) se je rodil ok. 1491 na graščini v Begunjah. Kot je bilo takrat v navadi, se je odločil za vojaški stan. »Zaslovel je pri turškem obleganju Dunaja oktobra 1529, ko je s svojo konjenico pri Koroških vratih odbil tri silovite naskoke Turkov in v boju mož na moža sam premagal dvanajst turških vojakov,« se da prebrati o njem na spletu. Proslavil se je tudi v bitki pri Košicah ter tudi pri Dunajskem Novem mestu. Po tem je pri Osijeku že poveljeval kot general 50.000 vojakom proti Turkom v bitki za Slavonijo. Bil je odličen vojaški strateg, 7 let (1530–1537) pa je bil tudi kranjski deželni glavar. Seveda tudi bogastvo in vpliv nista izostala.

Brat Franc Kacijanar (1488–1543) pa se je odločil za duhovniški poklic in je postal ljubljanski škof.

Ker je dežela Kranjska v tistem času skupaj s Štajersko, Koroško, Goriško in Istro upravno spadala pod Notranjo Avstrijo, se je Ivan Kacijanar preselil v njeno tedanjo prestolnico – v Gradec* in tam zasnoval rodbino Katzianerjev.

Njegovi potomci so bili v 17. stoletju povzdignjeni v grofe. Sredi Gradca je še danes njihova razkošna štirinadstropna palača z baročnim portalom in rodbinskim grbom na pročelju (grb Katzianarjevih z znamenitimi 4 mačkami, die Katze 'mačka'). Nagrobna plošča z njihovim grbom je tudi v osrednji mestni cerkvi v Gradcu.

A vrnimo se k Ivanu: njegovo vzpenjanje po družbeni lestvici se zanj ni končalo dobro. Postajal je vse hujša konkurenca in za marsikoga trn v peti. Leta 1539 je bil umorjen med kosilom pri hrvaškem grofu Zrinjskem, in to po navodilu cesarja.

Zahrbtno umorjenega brata je dal ljubljanski škof Franc Kacijanar pokopati v cerkvi v Gornjem Gradu, štiri leta pozneje pa je bil tam pokopan tudi sam. In še danes nas v Gornjem Gradu kamnita nagrobna spomenika obeh znamenitih Kacijanarjev spominjata na te davne čase.

Ivanov potomec Manfred Katzianer, član rodbine Katzianer iz Gradca, je napisal že tri knjige o Gradcu in je že pol stoletja tudi tesno povezan s Preloko in Belo krajino. Skupaj z ženo Ančico, po domače Ančko Županovo, sta prihajala na Preloko za vsake večje praznike, za vsaka večja kmečka dela, bila sta redna udeleženca vseh naših večjih prireditev in dolgoletna člana našega gasilskega društva.

Minulo soboto, 6. aprila 2019, točno na drugo obletnico njene smrti, se je delegacija s Preloke poklonila njenemu spominu pred grobnico Katzianerjevih v Gradcu.

* Gradec (danes na avstrijskem Štajerskem) je bil vse do leta 1749 tudi naše glavno mesto, saj je bila Bela krajina del dežele Kranjske, ta pa sestavni del Notranje Avstrije. Belokranjci pa se seveda lahko pohvalimo tudi s svojim lastnim Gradcem. Ime je slovanskega izvora: grad (<ograda) pomeni 'velika utrjena naselbina', manjšalnica gradec/gradac pa 'manjša utrjena naselbina'. Nemško ime Graz za mesto Gradec na avstrijskem Štajerskem se je prvič pojavilo šele leta 1128. Ne le ime mesta, tudi nekatere tamkajšnje arheološke najdbe pričajo o majhnem gradu Slovanov, ki je sčasoma postal močna utrdba in potem – Graz.