Na vsebino

Semič v starih cajtih (228)

Semiški Švicarji

Gospodarske razmere in revščina so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja mnoge Semičane odnesle v daljni svet s trebuhom za kruhom. Tako si je takrat kar devet Semičanov našlo delo v osemsto kilometrov oddaljenem kraju Arau v Švici. Večina nas je garala v livarni železa in jekla. Pošteno je treba priznati, da smo tam dobro zaslužili, vsaj trikrat toliko, kot bi bili za podobno delo plačani v domovini.

Vendar smo za to plačevali velik davek v obliki domotožja. V tujem kraju so mi neprestano rojili po glavi domači kraji. Včasih mi je bilo tako hudo, da bi ponorel zaradi hrepenenja po domu in ljudeh, ki sem jih imel rad. Verjetno so tudi moji semiški tovariši občutili nekaj podobnega.

Zato smo se ob nedeljskih popoldnevih semiški ''Švicarji'' radi družili. Spili smo kakšno pivo, zapeli ob spremljavi inštrumentov, se pošalili in s hrepenenjem obujali spomine na dom in domovino.

Tako je nastala poleti leta 1967 spodnja fotografija, na kateri smo:

Od leve proti desni: Štefan Rauh (v beli srajci), Drago Kump (s harmoniko), Anton Jakša (svetel klobuk), Alojz Jakša – Fimfek (temen klobuk), Peter Bučar (baretka), Ignac Hartman (brki), ? Črne, Toni Lukežič – Žugu (klarinet), Anton Štukelj – Treben (z uro), ?? (Štajerc), Jože Skala – Tomle (bršljanov list). Žal je danes večina že pokojnih.

Fotografijo neznanega avtorja in podatke je prispeval 82-letni Štefan Rauh s Potokov; sedaj iz Šmihela v Novem mestu.

Vir: Semič v starih cajtih

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj