Semič v starih cajtih (377)

Spomini na osnovnošolska leta

Kadar se peljem iz Ljubljane proti Semiču, se vedno ustavim na Brezovici. To je stara, in žal že skoraj v celoti izgubljena vas. Ustavim se, da v miru in tišini posedim in se zazrem v preteklost. Skorajda ne opazim še delujočih kamnolomov, asfaltirane ceste, ki je pohabila idilično dolino proti Srednji vasi in si v spomin prikličem več sto let staro kočevarsko kapelico na obronku vasi, ki jo je brezsrčno odnesel čas 70. let prejšnjega stoletja.

Pisalo se je leto 1964, ko smo se z mamo in bratom Ivanom preselili k maminim staršem na Brezovico. Iz lepega in urejenega okolja v Mokronogu, smo se preselili v staro kočevarsko bajto, pokrito s slamo, brez elektrike in tekoče vode. Zelo sem pogrešal prijatelje iz Mokronoga in šolo, kjer sem vse razrede končal z odliko. Prvo polletje četrtega razreda sem obiskoval v Črmošnjicah. Ni mi šlo najbolje, zato so me drugo polletje prepisali v oddaljeno osnovno šolo Belokranjskega odreda Semič. Tudi tu se najprej nisem ujel in sem moral četrti razred ponavljati. Toda s pomočjo novih prijateljev iz Blatnika, Vrčic in Sel (Jože in Miro Oven, Drago in Brane Mohar, Ivan Žunič, Lukežičevi otroci) ter s pomočjo učiteljev in učiteljic iz osnovne šole Semič, zlasti razredničarke Valerije Ogrinec, mi je uspelo. Naj omenim še izvrstnega učitelja biologije Vardijana in učitelja telovadbe Blaža Kočevarja. Slednji me je zelo navdušil za vztrajnostni tek. Dobro pripravljen sem leta 1968 zastopal barve osnovne šole in na medobčinskem tekmovanju v Črnomlju na teku na 800 m, dosegel prvo mesto. Leta 1970, ko sem na vztrajnostnem orientacijskem maratonu zastopal barve kadetske šole, pa smo z ekipo na republiškem nivoju, dosegli prvo mesto. Za lekcije življenjske vztrajnosti sem učitelju Blažu še danes hvaležen!

Pot iz Brezovice do šole v Semiču in nazaj je bila dolga in naporna. O organiziranjem prevozu v šolo in domov ni bilo niti govora. Otroci iz oddaljenih krajev smo bili velikokrat lačni. Četrtinka črne štruce, kupljene v trgovini v Semiču, je bila pravo bogastvo, da o tanki rezini šunke niti ne govorim. Nikoli ne bom pozabil dobrosrčnega strica Malnariča (po domače Duničan) iz Kota, ki nam je vsako zimo v lesenjači poleg hiše pustil obilo jabolk – kosmačev. Lahko smo se jih najedli do sitega. Dolgo pot smo s sošolci in sošolkami uspešno premagovali, nikoli zamudili pouka in se hkrati tudi potepali. Zlasti v jeseni po trgatvi, ko smo po vinogradih iskali spregledane grozde. Nekateri smo vestno brali stripe, pisane v srbohrvaščini. Naša odlična, toda izjemno stroga profesorica slovenščine Ana Snoj, ki nas je učila še srbohrvaščino, z nami pri tem predmetu ni imela težav. Srbohrvaščine smo se dobro naučili tudi od Bosancev, ki so občasno delali na Državnem posestvu Blatnik. Spominjam se stripov z naslovom Jeklena pest – »Čelićna panđa«. Glavni junak je imel jekleno roko. Postal je neviden, če je vtaknil prste v električno vtičnico. Še dobro, da v bajti na Brezovici nismo imeli elektrike, kajti neskončno me je mikalo, da bi še jaz preizkusil ali bom postal neviden, če bom prste vtaknil v električno vtičnico. Dogodivščin je bilo obilo in jih na kratko sploh ni mogoče opisati. Naj opišem še eno. Pozimi leta 1965/66 je od Brezovice do Blatnika in Vrčic nametalo ogromno snega. Zima je bila hudo mrzla. Drevje je pokalo od mraza. Z bratom Ivanom sva se kljub temu odpravila v šolo. Da med potjo ne bi zmrznila, nama je stari oče Janez/Johann skuhal lonec ruskega čaja in ga zalil z rumom. Močno posladkanega sva še vročega spila in v šolo prišla pravočasno, toda oba dišeča po rumu. Začudeni učiteljici sva hitela pojasnjevati, da nama je čaj z rumom pripravil stari oče. Namreč, stari oče in sobojevniki iz 17. Ljubljanskega pešpolka Cesarsko - Kraljeve armade so takega pili na vzhodni fronti v Galiciji in Karpatih med prvo svetovno vojno. Da v hudi zimi 1914/1915 ne bi zmrznili in da bi bili bolj junaški v boju. Ne vem sicer, kakšen vpliv je imela omenjena razlaga na učiteljico, toda v šoli sva bila z bratom Ivanom deležna prizanesljive obravnave. Ruma s čajem pa od takrat dalje nisem niti pokusil več. No, časi so bili v marsičem drugačni – morebiti celo boljši kot dandanašnji, ko imamo vsega v izobilju.

V osnovni šoli Belokranjskega odreda Semič sem dobil dobro podlago za nadaljnje šolanje. Brez težav sem končal Srednjo šolo za miličnike kadete v Tacnu, Višjo pravno šolo in Pravno fakulteto v Ljubljani.

Z veseljem se spominjam učiteljic, učiteljev, sošolk in sošolcev. Prilagam fotografijo sedmega razreda iz šolskega leta 1967/68. Se opravičujem za morebitne napake. Hvaležen bom za vse popravke in dopolnitve, kajti čas šestih desetletij, je marsikaj izbrisal iz mojega spomina.

Prva vrsta od leve proti desni: Šuštaršič Anica, Sepaher Martina, Petric Darko, Golobič Milan, Vraničar Marjan;

Druga vrsta od leve proti desni: Jože Romšek, Bukovec Tone, Kambič Viljem, Malnarič Martin, Hančič Lojčka, Bukovec Sonja;

Tretja vrsta od leve proti desni: Podgornik Brane, Plut Slavko, Vidmar Alenka, Šuštarič Martina, učiteljica Pavlakovič Marija, Voglar Darinka, Judnič Martina;

Četrta vrsta od leve proti desni: Mohar Drago, Bukovec Ruda, Konda Tone, Pavliha Anton, Judnič Dušan,

Peta vrsta od leve proti desni: Ramuta Ana, Pašič Stanka, Jakša Marjana, Pašič Draga, Velše Viktor,

Zadnja vrsta od leve proti desni: Šuštarič Marija, Iva Štubler, Rauh Marjana, Jelenc Janja in Lukežič Francka.

Tekst pripravil Jože Romšek.

Ustni viri: Drago Mohar in Jože Romšek.