Semič v starih cajtih (388)

V košu v šolo

Majhna po postavi; velika po srcu; rojena leta 1943 v Kotu pri Semiču: Darinka Vidmar.

Vsi, ki smo jo dobro poznali sploh nismo opazili njene majhne postave, saj smo v njej videli nam povsem enakovredno, odločno, samozavestno, vztrajno, dobrosrčno in prijazno osebo.

Uspešno je končala osnovno, pozneje srednjo administrativno šolo in se kot administratorka zaposlila v semiški tovarni Iskra. Na delovnem mestu je bila zelo cenjena in spoštovana.

Popolnoma se je osamosvojila in si ustvarila svoj dom v stanovanju enega od semiških stanovanjskih blokov.

Imela je širok krog prijateljev, s katerimi je hodila na izlete in družabna srečanja.

Rada je kegljala. Ker ni mogla držati kegljaške krogle v eni roki, jo je prijela z obema in uspešno zalučala proti kegljem.

Tudi med balinarji je bila uspešna in priljubljena. Vedno je znala ustvariti prijetno pozitivno vzdušje.

Kot odlična tipkarica je mnogim revnim dijakom zastonj natipkala diplomske naloge.

Kar nekako samoumevno je bilo, da je prav tako brezplačno prepisovala mnoga dramska besedila za semiške amaterske igralce.

Tudi sama se je preizkusila na odrskih deskah. Nepozabna je ostala njena vloga 'hišne' v Jurčičevem Desetem bratu.

Pri mnogih igrah je bila nepogrešljiva in odlična šepetalka, ki nas je mnogokrat spretno reševala iz zadreg, ko smo pomešali ali pozabili dramsko besedilo.

Ko sta njena starša na majhni kmetiji v Kotu ostarela, se je vrnila domov in zanju nesebično skrbela do njune smrti.

Zanimiva je anekdota iz Darinkinih otroških let:

''Leta 1952 je bila zelo huda zima. Nekega mrzlega jutra je snega nasulo toliko, da si starša nista upala poslati drobcene deklice v šolo in sta odločila, da bo ostala doma.

Darinka pa je hotela na vsak način v šolo, ki je bila takrat v Majevi hiši na Gabru.

Trmoglavila in sitnarila je toliko časa, da se je oče končno usmilil, jo posadil v oprtni koš in odnesel v breg v skoraj kilometer oddaljeno šolo''.

Darinka si je vedno znala sama izboriti in ustvariti njej pripadajoč prostor pod soncem.

Tako se je tudi pogumno in optimistično spoprijela z neozdravljivo boleznijo, ki pa je žal ni mogla premagati. Umrla je leta 2008.

Ko boste obiskali pokopališče pri sv. Roku, se ustavite ob Darinkinem grobu in se spoštljivo poklonite, saj v njem spi večni sen majhna ženska, ki je imela veliko in dobro srce.

Fotografijo je poleti 2004 na balinarskem pikniku posnel Janez Čurk – Žan (pri zgradbi 'mašinhausa' na Bajerju pod vasjo Potoki).

Na njej so (od leve): Vojko Kočevar (Darinkin partner), Štefan Rauh, Anton Kočevar, Darinka Vidmar in Milan Jurajevčič.