Na vsebino

Škoda je teh štirih milijonov, lahko bi jih porabili za kaj pametnejšega

Potem ko so si domačini ob Kolpi pred dvema letoma oddahnili, ko je vojska odstranila žičnato ograjo, je v Preloki v teh dneh začela rasti panelna ograja. Po mnenju domačinov je povsem brezsmiselna, saj omejuje zgolj njih, beguncev pa ne bo ustavila.

Žuniči, Paunoviči, Preloka, Balkovci, Zilje so vasice na najbolj jugovzhodnem koščku slovenske »kokoške«. Med njimi in sosednjo Hrvaško je le še nekaj gozda in mirna, topla Kolpa. Na koncu Preloke se z glavne ceste na levo v dolino odcepi komaj za avto široka asfaltirana pot. Po nekaj sto metrih se pogled odpre na zaselek, ki mu domačini pravijo Dolnja Preloka, čeprav ni nikjer tako vpisan.

»Niti deset hiš ni tukaj, nekatere so žal že zapuščene,« pove eden redkih prebivalcev vasice, skorajda muzeja na prostem, kjer je še lepo vidna značilna arhitektura nekdanjih belokranjskih hiš z lesenim bivalnim delom, postavljenim na kamnito klet.

Pri zadnji hiški, kjer zadnja tri leta živi mlada družina Valentine Miketič, se zdi, da je ceste konec. Pa ni. Navzdol se nadaljuje strma makadamska pot in se čez kakšnih tristo metrov konča pri nekdanjem mlinu, ki ga obnavlja Preločan in občinski svetnik Franc Ivanušič. Hotel je narediti tudi majhno hidroelektrarno, pa se je ustavilo pri birokratskih zahtevah. Toda v idilično podobo tik ob mlinu, le korak do Kolpe zdaj kot tujek zarežejo živo zeleni stebri, pripravljeni, da nanje delavci podjetja Legi-SGS pričvrstijo panele, ki jih je h Kolpi s traktorjem pripeljal Jože Peršič, doma iz sosednjih Balkovcev. Izvajalec ga je najel za pomoč, saj je cesta prevozna le s traktorjem ali kakšnim boljšim terencem.

Sto metrov ograje na dan

Med Žuniči in Ziljami naj bi postavili okoli štiri kilometre ograje, začeli so v četrtek na Preloki. »Najprej smo morali teren malo očistiti in pripraviti. Na dan postavimo povprečno kakšnih sto metrov ograje. Pa izračunajte, kako dolgo bomo tukaj,« je dejal eden od delavcev podjetja, izbranega na razpisu ministrstva za javno upravo za postavitev okoli 40 kilometrov panelne ograje na celotni južni meji. Gre za podjetje v nemški lasti, s podružnico v Celju in proizvodnjo ograj v Srbiji. Posel naj bi bil vreden 4,8 milijona evrov.

Po pripovedovanju domačinov je bila tu nekoč rezilna žica, pa so jo vojaki predlanskim odstranili. »Hvala bogu,« pravijo. Toda zdaj dobivajo novo, tokrat panelno. »Ograja nikakor ne more biti rešitev. S tem izgubljamo vsi. Poleg tega gre za krajinski park. A krajinskega parka vendar ne moreš ograditi z mrežo,« meni Alenka Planinšič iz Ljubljane, ki je hiško v Dolnji Preloki kupila pred nekaj leti. »Ograja ne bo ustavila nikogar. Jasno pa je, da če postaviš ograjo, s tem omejiš zgolj sebe. To prav gotovo ni pot naprej, to je pot nazaj.«

Kolpo ima v srcu

»Beguncev zdaj nekaj časa nismo videvali, lani pa so prihajali vsakodnevno, v skupinah po tri, pet, deset, različno. Prišli so do hiše, potrkali na okno in prosili za vodo, včasih pa tudi, naj pokličemo policijo,« pove Valentina Miketič. »Zdi se, da so se v zadnjem času preusmerili bolj na prehode višje ob Kolpi, proti Radencem in Osilnici. Ali pa se izogibajo naseljem,« razmišlja.

V Preloki nismo našli nikogar, ki bi bil prav naklonjen ograji. Občinski svetnik Franc Ivanušič sicer pravi, da predvsem zaradi varnosti domačinov nikoli ni bil proti ograji, tudi ko je bila rezilna žica. »Toda zdaj vidim, da jo je povsem brezsmiselno postavljati,« prizna. »Sam sem skorajda rojen na Kolpi, celo otroštvo sem preživel doli na reki, že kot šestletni mulc sem vozil čoln tudi po visoki vodi. Kolpo imam v srcu. Ni mi vseeno, da je zdaj zagrajena,« čustveno pove.

Bojijo se, da se bo brežina zarasla

Vsako leto domačini čistijo brežino Kolpe, razredčijo vejevje, a zdaj tega zaradi ograje ne bodo mogli več početi, se boji Ivanušič. Rastlinje se bo hitro zaraslo čez ograjo. Za to bi morala po Ivanušičevem mnenju poskrbeti država, če že postavlja ograjo. »Škoda je teh štirih milijonov, ki bi se jih dalo uporabiti za kaj drugega, morda za napotitev več ljudi na mejo, tudi domačinov navsezadnje, ki bi lahko imeli, denimo, kakšno pooblastilo ali pogodbo z državo. Ali pa bi denar porabili za ureditev lokalnih cest, na kateri so tudi policisti uničili že več svojih avtomobilov.« Kot pravi, skoraj vsakodnevno s traktorjem pomagajo kakšnemu policijskemu ali vojaškemu avtomobilu, ki obstane na mehkem terenu ob Kolpi ali pa ne zmore v hrib po grobem makadamu.

»Večina ljudi v teh vaseh ob Kolpi je starejših, mladi so že pobegnili. Dejstvo pa je, da brez prebivalcev ob meji, ustreznih lokalnih cest, ki bi omogočila normalno vožnjo ne le domačinom, ampak tudi policiji in vojski, ter javne razsvetljave ograja meje ne bo varovala,« je prepričan črnomaljski župan Andrej Kavšek, ki mrzlično išče rešitve na pristojnih ministrstvih. »Meja ni občinski problem, ampak državni in evropski. Zato naj mi pomagajo najti kak evro tudi za te namene,« dodaja.

Vir: Dnevnik
Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj