Smrt kralja Aleksandra I. in žalujoči ostali
Leta 1934 je šel Aleksander I. Karađorđević na obisk v Francijo. Malo službeno ustanavljat in oživljat Malo antanto in zvezo Male antante s Francijo, malo privatno, gledat kako naraščajo denarji v francoskih bankah, malo pa inkognito, gledat kaj počno dekleta v Moulin rougeu.
Šel je z rušilcem imenovanim Durmitor, kakor se za kralja spodobi. Kdo bi se cijazil z avtomobilom po takrat slabih in prašnih cestah, ali pa z vlakom.
Imel pa je vražjo smolo, da Pariza in Moulin rougea niti videl ni. Že takoj v Marsseillesu ga je vzel na muho atentator Kerin, ga nekoliko navrtal, da mu je duša začela uhajati in da je lahko rekel tiste znamenite besede, za katere pa trdijo nekateri, ki so mu jih nevoščljivi, da jih ni nikoli izgovoril: »Čuvajte mi Jugoslavijo!«
Če je izgovoril tiste besede ali ne po tolikih letih niti ni več pomembno. Lepo pa se sliši. Znameniti ljudje se sploh potrudijo, da takrat, ko jim stopi duša do grla izrečejo znamenite besede, ki jih potem okoli stoječi zapišejo in ostanejo potomcem kot oporoka. Nekateri, ki se boje, da jim takrat ne bi prišlo nič pametnega v glavo, to naredijo že prej. Zadevo lepo kuvertirajo, kot potezo pri prekinjeni partiji šaha. Tako je Tito naročal Jugoslovanom, naj čuvajo bratstvo in enotnost kot punčico svojega očesa. Tudi ta ni imel s svojim naročilom sreče. Bratje so se tako mikastili da je od naše uboge Juge ostalo prekleto malo. Kardelj je menda rekel: "Čuvajte mi TOZDE", pa spet nič. Goethe je hotel več luči, pa spet nič. Metliški dimnikar Kotek pa je rekel spovedniku: "Zdaj me boš pa še ti jebal!"
Poznal pa sem človeka, ki se je hvalil da si je, ne samo vnaprej napisal poslednje besede, celo posmrtni govor ima že sestavljen, skorigiran in redigiran. Samo datum še manjka. Nazadnje je pa vse zafrknil. Pokopati se je dal v najožjem družinskem krogu .
Ko je prišla v Metliko vest o Aleksandrovi smrti je bilo hitro treba nekaj narediti. Kdor je imel črno zastavo še od takrat, ko je umrl cesar Franc Jožef I. jo je obesil. Kdor pa je ni imel, je obesil državno zastavo na pol droga
Pred občinsko hišo so postavili "katafalk". Sem so se zgrinjali ljudje, poslušali žalne govore, se vpisovali v žalno knjigo, ki se je seveda kasneje izgubila. Govorili so šepetaje in mislili, da je konec sveta. Nekateri so resnično žalovali, kot nekaj let prej za presvitlim cesarjem Francom Jožefom I., drugi pa so žalovali po službeni dolžnosti. Na trg pred mestno hišo so prikorakali Sokoli v svečanih uniformah s črnimi trakovi na rokavih. Prikorakali so gasilci, prišli so šolarji pod strumnim nadzorom svojih učiteljev in učiteljic. Godba je igrala Bože pravde in žalostinke. V cerkvah se je molilo za pokoj duše viteškega kralja Aleksandra I. Ujedinitelja. Vsi zvonovi so žalostno zvonili pol ure in na Mestnem bregu so v enakih časovnih presledkih kot častne salve streljali iz vseh možnarjev, kar jih je premogla Metlika in stric Markozakov. V spomin na kralja Aleksandra so imenovali sedanji mestni trg, kot najlepši trg v Metliki - Trg kralja Aleksandra I. To je bil vse do socialističnih časov edini trg v Metliki, ki je imel ime, če seveda izvzamem čase italijanske okupacije. Vsi drugi metliški »becirki« so imeli svoja stara gmajn imena kot so Plac, Požega, Hrib, Strnišče, Cancenberg, Majlont, Šranga, Majer, Vejer, Drage.
Po komemoracijipa so vsi skupaj odšli v tihem sprevodu in skoro po prstih do drevoreda pri Bračikovi hiši in tu so Sokoli posadili spominsko lipo. Lepo je rasla ta lipa. Potem pa so čez 15 let prišli Italijani in italijanske mule so lipo objedle, da se je posušila.
Tako je bilo konec komemoracije za pokojnim kraljem. Nikoli pa ni nihče povedal, kdo je vzkliknil, kot se ob kraljevi smrti že spodobi:" Kralj je mrtev, živel kralj!"
Kmalu po kraljevi smrti so rezevisti, vojaški obvezniki, dobili pozive, da se morajo javiti pri vlaški cerkvi sv. Cirila in Metoda na zaprisego novemu kralju, pravzaprav kraljičku Petru II. Karadžorđeviću. Takrat je vojska prisegala kralju in domovini, zato prejšnja prisega, dana kralju Aleksandru ni več veljala.
Pravijo, da je takrat prišel na prisego tudi Đuka Smiljanić iz Metlike, s četniško šubaro na glavi in ovešen tudi z drugimi četniškimi okraski.
Vse to se je dogajalo oktobra leta 1934, le nova zaprisega je bila novembra. Pištolo, s katero je bil ubit Aleksander I. so pozneje prinesli v Beograd. Bila je shranjena v Vojnem muzeju na Kalemegdanu. Med drugo svetovno vojno pa je skrivnostno izginila. Jo je že rabil kakšen partizanski oficir ali diverzant. To je bila pištola modela Mauser Schnellfeuer, številka 7391, na deset patronov kalibra 7,63 mm.
Še nekaj se je zgodilo, kar pa bi spričo kraljeve smrti šlo skoro tiho v pozabo.
Na rušilcu Durmitor je služil kot mlad oficir, tudi sin metliškega rojaka, kiparja Alojza Gangla, Danilo. Ko se je Durmitor vračal v domovino z mrtvim kraljem je bilo pasje vreme in morje je zalivalo krov rušilca. Oficirji so stali noč in dan na častni straži ob krsti z mrtvim kraljem ali pa dežurali na krovu. Pri opravljanju dolžnosti je Danilo zbolel, vendar se ni hotel umakniti, pač pa je dolžnosti opravljal kot vsak drugi. Dobil je pljučnico, ki ga je stala življenje. To je bil edini Alojzov sin in edini moški potomec metliških Ganglov.
Naj v miru počiva. Ganglov v Metliki ni več.
Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Zvonka Rusa Metličani, jih najdete s klikom na te naslove:
O zeleni bratovščini pa vse dobro
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (2. del)
Metliški srez - mejni kamen v staroslavni zgodovini še bolj staroslavne Metlike (1. del)
Nogometna tekma Metlika - Črnomelj (in drugi metliški športni podvigi), 1. del
Plesni venček ali kako je Lojze dobil nogo
Avtomat za čokolado in žandarska božja mast
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 3. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 2. del
Le naprej, brez miru, za sokolskim praporom, 1. del
Fotosafari v Metliki leta 1933
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 2. del
Največja metliška znamenitost: Polde Knapfelj, 1. del
Babji sejem in obisk bana Dravske banovine
V boj za dom in cesarja (3. del)
V boj za dom in cesarja (2. del)
V boj za dom in cesarja (1. del)
Vir: Odlomek iz neobjavljene knjige Metličani
Zadnji blogi
Poglejte tudi
