Na vsebino

Sodelavcu rešila življenje

Mojca Erjavec in Dejan Žugelj
Mojca Erjavec in Dejan Žugelj

Članek s takšnim naslovom je bil objavljen na spletni strani Svet24.si, v petek, 26. marca. Posredujemo vam ga v celoti:

"Ob nedavnem dnevu civilne zaščite je na regijski prireditvi v Škocjanu priznanje dobila tudi Mojca Erjavec iz Medvod, ki je lani s pogumnim in prisebnim ravnanjem rešila življenje sodelavcu Dejanu Žuglju.

Dejan Žugelj, 35-letni gradbeni inženir iz Semiča, ki se dnevno v službo vozi v Ljubljano, je usodnega jesenskega dne po piku ose v glavo na jutranji kavi s sodelavci doživel hud anafilaktični šok. Če sodelavka Mojca ne bi bila tako prisebna, bi se lahko zgodba končala tragično. Seveda ji je neizmerno hvaležen. Kot pravi, tako hude reakcije na osje pike ni imel nikoli prej – takrat pa je šlo za kar četrto stopnjo.

Vse je bilo zelo dramatično. Po piku se je kmalu začel počutiti slabo in čudno, zato ga je sodelavka Mojca z njegovim avtom odpeljala na urgenco. A po poti iz Trzina se je dogajalo marsikaj, saj se je Dejanu stanje iz minute v minuto slabšalo.

Z AVTOM BRZELA PO POMOČ

»Dejan je bil res v hudem stanju, že ko sva šla do avta, je čudno hodil, momljal, in ko sem ga vprašala, kaj naj storim, saj je on vendar reševalec, mi je rekel: 'Ne moreš mi pomagati. Pelji me na urgenco, od zdaj naprej si sama, znajdi se.' Nato je izgubil zavest,« se spominja Mojca Erjavec, ki se je zavedala, da je hitra pomoč nujna, pot do kliničnega centra pa predolga. Zato je med vožnjo takoj poklicala na 112 in skušala upoštevati navodila dispečerke.

Vozila je tuj avto, telefonirala, vmes pa se trudila, da je Dejanu usta držala odprta, da je lahko dihal, saj ji je tako svetovala dispečerka. Cilj vožnje je po poti spremenila – ker je bil čas jutranje konice in je promet po ljubljanskih ulicah neznosen, ni vozila proti kliničnemu centru, ampak najprej proti Črnučam, nato pa v bližnji zdravstveni dom Bežigrad. K sreči je poznala bližnjice in vedela, kje se ZD nahaja. Takoj je tekla po pomoč in prosila za adrenalin. Dejan je medtem že prenehal dihati, a k sreči so hitro prišli reševalci in po prejemu zdravila je prišel k zavesti.

»PRIZNANJA NE POTREBUJEM«

Mojca je skromna ženska in v svojem dejanju ne vidi kaj posebno herojskega, saj je prepričana, da bi kaj takega za sočloveka storil vsak izmed nas. »Takrat sploh ne razmišljaš, kaj je prav in kaj narobe. Šele kasneje se zaveš, da bi šlo lahko tudi kaj narobe, da bi na primer lahko imela prometno nesrečo ali bi vse skupaj trajalo samo malo dlje in bi Dejan umrl. Na kaj takega ne smem pomisliti,« pravi mamica dveh otrok, ki ni ne gasilka ne reševalka, a je s svojim prisebnim ravnanjem sodelavcu rešila življenje. Poudarja, da si moramo med sabo pomagati, saj nas to dela ljudi!

DEJAN GASILEC, REŠEVALEC …

Dejan, ki izhaja iz gasilske družine – oba starša sta gasilca in planinca –, še danes kar ne more verjeti, kaj se mu je zgodilo in da ga lahko ne bi bilo več na tem svetu, če sodelavka Mojca ne bi bila tako pogumna in preudarna. A treba je povedati še, da se je morda Dejanu le povrnilo dobro, kajti tudi sam je že nekaj ljudem rešil življenje. Je namreč operativni gasilec PGD Kot - Brezje v semiški občini, jamarski reševalec in inštruktor jamarskih reševalcev Slovenije, pogodbeni sodelavec operater na 112 v Novem mestu, aktiven v štabu CZ Ljubljana … Večkrat je tudi tretji spremljevalec v reševalnem vozilu. Kot človek, ki mu je pomoč sočloveku na prvem mestu, si je že pred leti kupil poseben kovček s prvo pomočjo, ki ga ima vedno s sabo v avtu."

Vir: Svet24.si

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj