V Galeriji Kambič poklon Božidarju Jakcu

V metliški Galeriji Kambič so ob 120-letnici rojstva slikarja, grafika in akademika Božidarja Jakca razstavili izbor njegovih v tamkajšnjih depojih hranjenih del. Razstava Jakčevih v Beli krajini ustvarjenih in hranjenih del, katerih navdih so bili ljudje in kraji pokrajine na sončni strani Gorjancev, je na ogled do 31. decembra.

Direktorica Belokranjskega muzeja Andreja Brancelj Bednaršek je povedala, da se želijo z razstavo Božidar Jakac v Beli krajini, za katero niso pripravili posebnega odprtja, Jakca spomniti tudi kot metliškega častnega občana.

Ob 120. obletnici njegovega rojstva so zato razstavili izbor 44 del, v glavnem v tehniki krede in pastela, ter grafik, ki so jih v Belokranjskem muzeju dobili z Jakčevimi donacijami. Zadnjo so prejeli leta 1985, ko so ga imenovali za častnega Metličana. V Metliki sicer hranijo 75 Jakčevih del, tri od teh, ki so jih dobili z donacijo Kambičevih, so stalno razstavljena v Galeriji Kambič.

Jakac je bil z Belo krajino ustvarjalno precej povezan. Tam je namreč večkrat ustvarjal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, nato v štiridesetih letih 20. stoletja in še med drugo svetovno vojno. Ker je na njegovih delih zabeleženo takratno življenje, pa imajo poleg umetniške tudi dokumentarno vrednost.

Razstavo v Galeriji Kambič so zasnovali glede na navedene Jakčeve tri ustvarjalne obiske Bele krajine.

Božidar Jakac se je rodil 16. julija 1899 v Novem mestu in velja za pojem umetniške ustvarjalnosti, saj ni bil le slikar, temveč zlasti grafik in risar, fotograf in filmar, pedagog in kulturna avtoriteta. Zaznamoval je čas med svetovnima vojnama, med drugo svetovno vojno in po njej, v vsakem od teh ključnih življenjskih in umetniških obdobij pa je našel in utrdil svoje mesto v slovenski (in jugoslovanski) likovni kulturi.

Osnovno šolanje je opravil v Novem mestu, realko v Idriji, likovni študij pa na Češkem. Tri leta je preživel v Ameriki in sploh veliko potoval po svetu.

Septembra 1943 odide v partizane, kjer je bil na kulturniškem zborovanju v Semiču izvoljen za predsednika Slovenskega umetniškega kluba. Do konca vojne dokumentira vrsto prizorov iz NOB-ja, med drugim zasedanje SNOS-a v Črnomlju.

Po vojni je bil Jakac eden od utemeljiteljev Akademije za likovno umetnost v Ljubljani in tudi njen prvi rektor. Postal je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter član še drugih akademij, prejel je tudi vsa najvišja državna in stanovska odlikovanja.

V zrelih letih je živel v Ljubljani, kjer je novembra 1989 tudi umrl.