Na vsebino

Stara Metlika (181)

Kniga tete Klare

Piše: Alenka Mežnaršič.

Dougo cajta po unem neuspelem iskajni i čakejni, da pr'plava dečurlija iz unih rorof f Obrhi, se je Ivanka, ki je b'la vnukinja od bab'ce Klare, spomn'la, da j'ma stara mama neke knige i tam je točno fse zacahnano i narisano koko i kej pride dete na ta svet. To je to kaj rabimo za pogled i razgled f neznano.

Vel'ko srečo s'm mela, da me un dan ni teta poslala na pr'stavo, tam poleg sv. Roka jabke, slive i hruške pobirat. Mi smo to cel teden pobirali i devali f škaf f soboto pa mleli na roke i prešali. Ta pijača je polej prevrela i je b'la malo slabja od vina. Zna se, da ženske niso smele vina pit ta jabkovec je biu pa ko bok za žejo. Vodo s'm jim ja nesla na nivo valej iz Obrha i to f petlit'rci. Ta flaša je b'la težka en cajt s'm jo nosila f eni, en cajt pa f drugi roki. Postavla s'm jo na tla, dobro da se ni razbila, zakej dno že dougo ni b'lo celo. Pojma nimam zakej jo niso dali Zevniki na Hrib, da bi jo opleu sz šibjem. Ak' bi mala razbila, bi biu pa hudič, ampak mala je mela i srečo, da se flaša ni razbila.

Se je pa enkrat zgodilo, da s'm ja prej pr'nesla flašo sz vodo iz Obrha, polej so me poslali iše po cukr f štacun. Ondej se ni kuplo kila cukra ampak trikotni škrnicl so trgofci nardili i ja nislim, da dosti ni šlo not'r. Ondej kdej s'm ja prš'la, da bom nesla vodo na nivo, so b'le na polici dve pet litrce ena sz vodo ena sz jesihom. Meni so dali flašo i hajdi ja na Gmajno.

Čez Plac po štejngicah mimo Muhatove štacune, Strnišča, po poti izpod sv. Roka, Ciglejnce, Gačjiga vrha f Šušico. Znate to se vlejče, kaj popeglan šmrk'l, po cejsti je šlo, po friško sz gramozom posipani, je jako pikalo. Kdu je pa biu ondej poleti obut? Lepše je b'lo po st'zi je bla barem glatka zakej smo fsi ondot hodili, samo sz vozom smo se pelali okuli na Gmajne. Kdej s'm ja to flašo prnesla na nivo, ženske so cel dan po vročini okapale, zdign'la je Kata uno flašo i na vrejnk pila. Not pa jesih. Lahko s'm šla ja nazej po drugo flašo.

No kot s'm rekla, Ivanka je pr' tami Klari našla uno znamenito, strokovno knigo jo skrila pod polovar, da tama ni opazla, kaj je mala nardila. Polej je b'lo pa treba strokovno ugotovit kdu lahko f to knigo zeva i gleda slike i , da ne bo nikomur n'č povedou. Treba je b'lo jzbrat cajt. Kdej to bo, zakej je b'lo treba knigo, se zna tudi duma pred mamo skrit. Joj, kakšni problemi. Ivankini so stanovali f Mestni hiši, tako smo ondej rekli občinski stavbi. Odzad so meli kotec sz kvočko i piščancih. Enkrat je enega zgazla, niti žegnana voda iz cerkve ga ni oživla. No mama je Ivanko poslal čuvat piščance i zdej je biu pravi cajt za pregled slik f knigi. Slike te so b'le najbulj važne, čitat sploh ni b'lo treba. Klapa plackih je b'la hitro na kupi. Kot s'm rekla za na pašo še ni b'lo, jabke so b'le pobrane, evo pridem na ta simpozij i ja. Kniga je b'la debela i slike črno bele, pa še pisalo je odspodej pod nimi. Kup šmrkafk, ki so ftele fse videt, gazle s'mo se ena čez drugo, da bi bulj nazorno ugotovile, kaj predstavla slika. Na enkrat je list frknu iz knige. Jooooj! Fse smo ostrmele, Ivanka je pobrala knigo jo stlačla pod kiklo i zbežala po občinski gasi damuh. Bulj malo smo si ogledali samo tulko s'mo b'le podučene , da f Obrhi ni n'č. Tam samo babe perejo, lodi hodijo po vodo i krave napajajo, race i goske čofotajo pojnem. Pozimi pa se dečurlija drsa i sanka.

Bab'ce so ostarele, zdravstveni dom je meu zaposleno bab'co, ženske so hodile čez Gorjance rodit. Fsako leto jih je b'lo mejn, ki so ftele iše doma rodit. Kdej s'm hodilaf šulo f mesti so hodile i čakale sz trebuhih f stavbi izpod Kapitla. Ondej s'm ja več znala od kud i koko pridejo d'ca na svet.

Ne znam i nigdar ni Ivanka poved'la kok je rešla sz odtrganim listom i staro mamo. Morbit ni ni teta Klara več rabla une knige, sej je znala fse na pamet odrajtat.

Avtor: Marko Matekovič
Vir: Stara Metlika

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.