Na vsebino

Stara Metlika (190)

Vespa

Piše Juš Mihelčič.

Mi metliški fanti smo se družli i zmrom smo šli fsi skop na Veselico. Na Veselici je bla ondej gostilna i stregla je Mima. Tam smo navadno v mali sobici al pa na blkonu črepli špricare. Tak je blo i ko je jmo Franci rojstni dan. Prpelau se je gor z svojo vespo i to v obleki. Novo obleko so mu kupli duma, da bo zgledau kej pravi moški. Prpelau se je i Pubi glih tak z vespo. Franci nas je ondej počasto i to naše čreplejne je trajalo do pounoči.

Franci je ondej reko, da kej ne bi šli še malo na Koupo. I šli smo na Koupo. Mene je naložo Pubi, a Franci je vzeu Toneta. Pelemo se mi proti Koupi i uni dva so se nagejnali tak kej zmrom. Nikakor se niso mogli zmenit kera vespa je hitrejša. Mi prrušimo do samoposrežbe i tam Francita malo zanese na ovinku zat ki je blo dost pejska na robi. Iz zadnega konca vespe so frkale iskre zat ki je drgno po granitnem robniku. Midva s Pubitom smo bli malo zadej i Pubi reče:« Glej švasajo«. Ni se dobro končalo. Franci i Tone so pali po natleh, a ja i Pubi smo se vstali pred enim grmom, ki je raso pr enem bloku. Tone se pobrau i teko valej domuh v Log.

Pol smo šli sdt na škarpo pred samopostrežbo i Franci se je ogledevau s vseh strani. Meni ni nč, je oznano. Ondej se je oglaso Pubi i reko:«Kok ni, sej ti pu riti fali« Tiboga, Franci je pogledau i res hlače so ble raztrgane odzad. Franci je začno vzdihevat i jamrat, da se mu je to baš zdej zgodilo, ko je jmo nof gvant. Pol smo fsi skop študirali kdu bi mo to nehitreje popravo, da duma ne bi opazli. Kak se je to šivejne pol v resnici končalo ja ne znam, sam Francita pol več nism vido, da bi noso gvant.

Enkrat smo bli spt na Veselici i ne znam gdu se je spomno, da bi šli v Črnomelj. Tam je blo Jurjevejne. Ja sm se ondej pelau s Francitom. Uno leto so ble moderne elastične srejce z lukncami, ki smo jih kupovali v Trsti. Ja sm biu sigurno vojni, a za druge več ne znam. Znam, da pa smo meli fsi kratke rokave. Šli smo mi v Črnomelj. Mrzlo je blo kej vrag, a Franci i Pubi so se spt nagejnali, čija vespa je hitrejša. Ja sm mislo, da bom do Črnomla krepau, tak me je zeblo. Cela vožnja pa je delovala nekak tak. Franci je dau gas do konca i pol roke v žep. Gas pr vespi je stau i ni se vračau v začetni položaj kej pri navadnih motorih. Tak smo mi drveli pol do Črnomla. Enkrat jr biu naprej Franci, drugič spt Pubi. Nobena ni bla hitreja od druge, al oni dva so se zmrom karali, da je njegova hitreja. Kak smo pršli pol damuh ja ne znam. Sigurno nas ni tak zeblo, zak vzeli smo mi tam na Jurjevejni kurjavo, ki nas je grela do doma.

Moja zadnja izkušnja z vespo pa je bla, ko sm se enkrat pelau z Otitom iz Suhora proti Metliki. V Trnufcu je ondej šla cejsta še čez vas. I na konci vasi je biu ovinek. Glih ondej so šle čez cejsto krave, ki so ble na paši. Zadnja je bla ena vlka stara buša i skus je srala. Mi se z Otitom prpelemo i Oti povozi en velik drek. Flik, je nardilo i smo pali. Ja sm zleto na grivo, a Oti po cejsti. On valej skoči pokonci i stegne dlani i kreči: »Nč mi ni, nč mi ni«. A ondej mu iz dlani špricne krf. On sam stisne pest i dene roke v žep. Pr Pezdirci so nam pol dali eno cujno, da si je zaviu dlani i prešli smo domuh.

Ja sm si jako želo jmt vespo, al po tem dogodku sm si pol rejši kupo fičkota, je blo bol sigurno.

Vir: Stara Metlika

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj