Stara Metlika (196)

Novembrski dan

Piše Alenka Mežnaršič.

Jutranja megla me boža po licih in mi sega v lase, ko stopim skozi široko odprta vrata pokopališča. Nemo me pozdravi delo kiparja Alojzija Gangla, njegov osameli popotnik, ki stoji pred cerkvijo sv. Roka.

Tihota pokopališča me sprejme vase, stopam po peščeni stezici med lepo okrašenimi grobovi, na katerih gorijo sveče. Nihče me ne moti, kajti nikogar še ni v kraljestvu mrtvih ob tej zgodnji, jutranji uri.

Sliši se le škripanje peska pod mojimi koraki. Postojim ob nagrobnikih in preletim napise na njih. Tu torej uživajo večni pokoj moji znanci, prijatelji, sosedje, strici, tete... Spomin na nje je različen, pri nekaterih svež, pri drugih oddaljen. Ob vsakem poznanem imenu obudim v mislih človeka, njegov nasmeh, govor kakšen poseben dogodek iz življenja.

Oh, koliko poznanih ljudi počiva tukaj! O vsakem bi lahko napisala zgodbo, saj še tako preprost in za ljudi nepomemben človek je imel svoje življenje v njem lepe, vesele ter žalostne trenutke tudi uspehe in poraze.

Tihota pokopališča me navdaja s pomirjenostjo in vesela sem, da sama stopam v tem meglenem prvo novembrskem jutru po stezi med okrašenimi grobovi. V mislih sem z njimi, čeravno so že davno odšli in tiho zaspali v večnost.

Tam počiva mlado dekle, še ne polnoletno, otrok moje prijateljice, vidim jo v svojih mislih in srcu je še vedno bolečina. Zakaj se je pretrgala nit mladega življenja v nesreči? In koliko mladih življenj je moralo kloniti na cestah zaradi nepazljivosti, drznosti in nepremišljenosti drugih?

V razmišljanju me predramijo koraki ljudi, ki prihajajo s cvetjem in svečami na grobove umrlih svojcev. Marsikomu se utrne solza ob spominu na pokojne mater, očeta, moža, sestro... ob tem žalostnem dnevu.

Jutro se prevesi v dan, vse več je ljudi, ki prihajajo, si segajo v roke, povprašajo zdravju, družini. nekateri se srečujejo le ob tem dnevu na pokopališču. Korenine svojih rodovin imajo tukaj v nedrih Bele krajine. Žive drugje v različnih krajih domovine in po svetu, tam kamor jih je pač razkropilo življenje. Na dan mrtvih pridejo, prineso cvetje in prižgejo svečko, ter se v mislih pogovorijo s svojci, ki so našli svoj mir na tem pokopališču.

Opazujem jih, nekaterih morda naslednje leto več ne bo, kajti smrt ta nenehna sopotnica življenja, zahteva svoj davek. Vsi bomo našli svoj počitek in mir na tem ali na katerem drugem svetem mestu. Kakor nam je pač dano ob rojstvu v zibel. Potem bodo nam in njim, prižigali svečke, obujali spomine, dokler zob časa ne bo povsem izbrisal imen z nagrobnika.

Pomirjena , polna lepih in prijetnih spominov na ljudi, ki so nekoč živeli z menoj in ob meni se vračam s pokopališča. Misel na ljudi, ki so odšli v večnost in počivajo tukaj je napolnila moje srce in dušo z lepoto in hvaležna sem jim za to.