Stara Metlika (408)

Lea Grabrijan, knjižničarka

Rojena 3. februarja 1932 v Metliki, umrla 29. novembra 2020 v Radencih.

Lea, prva belokranjska poklicna knjižničarka, se je rodila kot peti otrok očeta Leopolda in mame Ane (rojene Čižmek). Starša sta bila aktivna pri Sokolih in v Metliški čitalnici. Posebno mama, ki je na prireditvah brala in tudi pela ob spremljavi klavirja. Sicer pa je bil oče Leopold, tako kot njegovi predniki uspešen trgovec. Štiri leta osnovne šole je Lea opravila v Metliki in nadaljevala v nižji gimnaziji, ki je bila takrat v prostorih metliškega gradu. Višjo gimnazijo je pričela obiskovati v Ljubljani, nadaljevala pa v Zagrebu, kjer je leta 1951 tudi maturirala. (Ker je bila njena mama Ana rojena Zagrebčanka, je to mogoče razlog njenega šolanja v hrvaški prestolnici). Tu se je tudi vpisala na študij prava in opravila tri letnike. To je bil tudi sicer precej buren čas, saj je OZNA med vojno dvakrat zaprla njenega očeta, po vojni pa je bil obsojen na 3 leta prisilnega dela in 5 let odvzema državljanskih pavic - zaradi »protidržavnega delovanja«. Kazen, ki mu jo je izreklo vojaško sodišče so oblastniki iz neznanega vzroka še podaljšali za eno leto. Kaj je bil vzrok temu kaznovanju ni znano, saj je družina med vojno tudi skrivala židovsko družino iz Zagreba, Leopold pa je posredoval pri Italijanih in tudi dosegel, da je bila metliška družina Rebolj, ki je bila zaprta in napotena v taborišče Rab izpuščena pred odhodom transporta. Zagotovo pa Leopold kot zasebni podjetnik ni simpatiziral s komunizmom. Grabrijanom je bila po vojni nacionalizirana večina imetja. Leta 1959 je Lea odšla k bratu Francu v ZDA, a se po dveh letih vrnila v domovino. Po treh letih poučevanja slovenščine in zgodovine na osnovni šoli Vinica je nadaljevala s študijem knjižničarstva in 1967 diplomirala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Najprej je opravila štirinajstdnevno prakso v Delavski knjižnici v Ljubljani, nato pa se je zaposlila v knjižnici Črnomelj in kmalu postala njena upravnica. Ljudsko knjižnico Črnomelj je preuredila v moderno ustanovo, ki je tudi odprla izposojevalnice v Semiču, na Vinici, v Adlešičih, Starem trgu in Dragatušu. Danes so žal večinoma zaprte. Kot takrat edina strokovno usposobljena višja knjižničarka v Beli krajini je Lea začela postavljati strokovne temelje tudi današnji metliški knjižnici.

Lea Grabrijan je vsekakor pustila pečat in številne generacije črnomaljskih bralcev so jo ohranile v lepem spominu, saj je bila vedno v veliko pomoč, vedno pripravljena pomagati. Družine ni ustvarila, zato pa se je v celoti posvetila knjižničarstvu in postala simbol ter ikona belokranjskega knjižničarstva.

Že v otroštvu si je v neznani nesreči poškodovala oko in v odraslih letih je na fotografijah ne vidimo več brez očal, ki prikrivajo to njeno hibo.

Po upokojitvi se je velikokrat vračala v svoje delovno okolje in družbo mlajših sodelavcev; z leti ko je oslabela pa se je umaknila v dom starejših občanov Radenci, kjer je tudi umrla.

Leo Grabrijan sem sam spoznal v drugem razredu osnovne šole, ko sem se včlanil v Ljudsko knjižnico Črnomelj in potem sva navezala zelo pristen stik. V prvi vrsti, ker sem bil reden obiskovalec knjižnice, malce pa tudi zaradi tega, ker sva imela enak priimek in se hecala, da sva v sorodu. Nobeden od naju pa takrat ni vedel, da dejansko sva daljna sorodnika, saj je njen pradedek izhajal iz hiše Grabrijanov – Ivečih iz Adlešičev, tako kot moj oče. Lea je bila vedno prepričana, da njen rod izhaja iz Pake, a Andrej Črnič, avtor njene biografije je stvari prišel do dna.

Življenje in delo te pomembne Belokranjke je v knjigi podrobno popisal eden njenih učencev in naslednikov knjižničar Andrej Črnič, od koder tudi povzemam veliko podatkov v prispevku.

Boris Grabrijan