Bilo je nekaga dopoldneva lansko leto, ko je k meni v Belokranjsko izročilo vstopila upokojena črnomaljska učiteljica, gospa Ana Jankovič. Nisva se poznali od prej, saj sem jaz obiskovala šolo v Dragatušu. V rokah je držala majhen snopič listov, lepo okrašenih z ornamenti. “Malo urejam svoje stvari in sem pomislila, da bi tole lahko prišlo vam prav. Leta 1991 smo z učenci popisali stare črnomaljske jedi. Prinesla sem vam tole v dar.” Kot da je vedela, slutila. Nekaj mesecev za tem je umrla.
Zvešček je do danes pri meni počival, nisem se prej nikoli poglobila v zapisano, le preletela sem ga in se tu in tam nasmehnila...debelačnim žgancem pa gorki pečici...
Na današnji, kulturni dan je zvešček oživel. Natančno po njem sem pripravila črnomaljski nadev, prosto potico, preste...
“Eh, pa naj bo še ocvirkovka, ta paše v ta čas, pa še nasitna je, ker bo veliko ljudi.” sem si rekla. In odprem snopič, lepo zamesim testo, pripravim ocvirke in doživim pravi šok. Po starem črnomaljskem receptu, ki ga je popisovalcem povedala (zdaj že pokojna) Julijana Kmetič, sem ocvirkom morala dodati sladkor, sneg iz jajčnih beljakov ter smetano. Ojej! Kar trikrat sem morala prebrati! Ponavadi vsak nadev malo poizkusim, danes tega sladkosmetanastega ne. Sladkih ocvirkov nisem mogla dati v usta, blokada v glavi je bila prehuda.
Potica je v pečici rasla in rasla in oddajala vse lepši vonj. Črnomaljske gospodinje so že vedele kaj počnejo, saj je bila potica slastna za prste polizat! Tako so rekli tudi obiskovalci, pojedli smo jo namreč do zadnje drobtinice. Ta potica je po mojem mnenju pravi primer meščanske kuhinje. Dvomim da so jo pripravljali s sladkorjem in smetano tudi na kmetih. No, pri nas zagotovo ne.
Črnomaljske jedi so preproste, narejene z moko, jajci, mastjo, maslom, smetano. V receptih ni nobenih dišav, saj so bile preveč težko dosegljive.
Radi imejmo kulinariko domače hiše, domače vasi, kraja, mesta, pokrajine, naše države. Tudi to je kultura in naša dragocena dediščina.