Tudi Belokranjci smo RTV (4)

Zakaj bom v nedeljo ZA?

Dobrih 20 let soustvarjam dokumentarne, izobraževalne, kulturne, otroške in mladinske vsebine na RTV. Četudi formalno ves čas “redna zunanja” se že dolgo počutim kot “stara televizijka”. Dobrih dvajset let je TV SLO moj drugi dom. Ob negotovih začetkih pred kamero, sem se hitro okužila s strastjo ustvarjanja vsebin za kamero. Ob potrpežljivosti starejših kolegov – tako z vsebinskega kot tehničnega področja, sem razvijala specifična znanja in pripadnost mediju, ki išče kar je vredno a komerciali skrito, ki vsebino podpira s formo in ne obratno, ki strokovno in poglobljeno pristopa k temam ter z njimi odgovorno in nepristransko širi obzorja … zaljubljena sem v to delo. Seveda pa ne v sistem. Velikokrat ni bilo lahko. Tudi ne vse prav – vsekakor daleč od idealov. A kredit, ki ga javni medij skozi svojo zgodovino nosi s profesionalnim, javnosti zavezanim kadrom, s pestro produkcijo izbranih vsebin, ki v skrbi za razgledano in osveščeno družbo nagovarjajo najširši krog poslušalcev in gledalcev, odtehta osebna razočaranja.

Ravno “taleva” vodsta so v svojih programskih odločitvah večkrat delovala bolj papeška od papeža! Glasba, tista samosvoja, žanrsko odprta in vsebinsko pomenljiva, ki v veliki meri zaznamuje moje ustvarjanje na TV SLO, je eno takšnih področij, ki je bilo zaradi nevodljivosti in nepredvidljivosti vedno v napoto programskim odločevalcem. Tako levim kot desnim. Desetletja na TV SLO cveti izključno harmonika in “talevi”so ukinili zadnji programski kotiček namenjen razumevanju ostale glasbene ustvarjalnosti. Rezultati so očitni. Nacionalka z odnosom, ki ga s terminskim umeščanjem in produkcijo namenja izbranim vsebinam, kroji okus javnosti in s tem razvoj (oz. nazadovanje) kulture v družbi. A nepremišljeni programski flopi so se in se bodo dogajali. Nikoli doslej pa posegi v program in delovanje RTV niso bili tako očitno rezultat usmerjanega ideološkega revanšizma in neprofesionalnosti. Nikoli doselj ni vodstvo skoraj dve desetletji star zakon o RTV tako očitno izkoriščalo v svoj prid, s ciljem uničiti ugled našega edinega javnega medija, brez katerega profesionalnosti bo javni zavod le še servis za pristranske interese, družba pa prepuščena vsebinam na zahtevo glasnejšega in agresivnejšega.

Ko sem prvič ostala brez oddaje, takrat noseča in čez noč “ na cesti”, so me z ene od komercialnih televizij povabili k sodelovanju pri postavljanju novega infotainmenta s tedenskim pregledom družabnih dogodkov. Ob mojem opozorilu, da je pri takšnem formatu ključna vrednostna presoja urednika kaj in zakaj predstavljamo, me je prizemljil odgovor producenta, da njih zanima zgolj in samo 'ali se vsebina splača!? Z odgovornostjo do javnosti se naj ukvarja RTV!' Zahvalila sem se za povabilo, čeprav bi mi finančno takrat projekt še kako prav prišel.

Ja, za delo na RTV moraš biti malce “čuden”. Ostajaš predan in pripaden kljub udarcem, kljub stresnim in razsutim urnikom, nemalokrat do poznih večernih ur, zjutraj pa je akcija naprej, kljub delovnim vikendom in praznikom, tudi kljub angažiranju brez učinka - kljub velikokrat nemogočim produkcijskim in finančnim pogojem, v katerih copramo vsebine izven “sindikalnih” okvirjev, na račun lastnega zdravja … ne zaradi denarja. Biti srčen se finančno ne splača! Odtehta pa večkratno občutek, da si se s svojim delom gledalcev dotaknil, jih zdramil, pritegnil, da si temu predstavil nov zorni kot, drugemu pomagal razbiti predsodke, prizadetim pokazal, da nam je mar ali pa zgolj nekoga spravil v dobro voljo. Odtehta skupno zadovoljstvo kamermanov, snemalcev, tonskih in lučnih mojstrov, montažerjev … ko pod streho spravimo dober koncert ali razgibano otroško oddajo, ko so nastopajoči hvaležni za trud in prijetno energijo celotne ekipe … Odtehtajo odzivi gledalcev. Spomnim se kako mi je v časih boja za obstanek urbano-glasbene oddaje na TV SLO volje vlil že zapis mladega glasbenika, češ da Aritmijo spremlja od malih nog in ga je kot glasbenika pomenljivo zaznamovala. Kaj je lepšega kot dejstvo, da mladim generacijam pomagaš širiti obzorje, jih spodbudiš h kreativnemu raziskovanju in iskanju lastnega ustvarjalnega izraza?

Tudi zato sem hvaležna, da sem se v zadnjih letih lahko pridružila ustvarjalkam Uredništva otroških in mladinskih oddaj, ki z največjo predanostjo našim najmlajšim in najvažnejšim združujejo vse pomenske segmente javne RTV; izobražujejo, zabavajo, vzgajajo, informirajo, medgeneracijsko povezujejo ter posledično skrbijo za zdrav razvoj naše družbe. In če ne drugje na TV SLO, v oddaji Krompir z Niko in Nikom spodbujamo tudi gasbeno radovednost mladih gledalcev. Pa še enemu zelo pomembnemu delu ustvarjanja se v tem uredništvu namenja veliko pozornost – kulturi medsebojnega dialoga, sprejemanju in sodelovanju. Medsebojno spoštovanje rezultira pripadnost posameznih členov ustvarjalnih ekip projektom, povezanost ekipe pa je tista čarobna reč brez katere še tako dobro formalno pripravljen projket ne more zaživeti, kaj šele živeti.

Kljub zavedanju vseh spodrsljajev v delovanju naše največje kulturne institucije, je kristalno jasno, da je RTV zavezana ljudem! In zato medij neprecenljive vrednosti, ki ga ne smemo prepustiti ne kapitalu ne ideologijam. Če nam je mar za prihodnost mladih generacij, je naša dolžnost, da ga ohranimo javnega, da ga zaščitimo pred grabežljivimi lovkami politike – leve ali desne, ki si vedno bolj agresivno prisvaja medijsko krajino. Če nam je mar, moramo preseči sebično cenkanje v smislu “prej so oni, zdaj bomo pa mi”, potegniti črto ter se vsi skupaj zavzeti za neodvisen, predvsem pa strokoven in ideološko strpen javni medij, katerega vodilo so profesionalni standardi ter skrb za skupno dobro! Za kulturno, empatično in razgledano družbo!

Zato bom v nedeljo ZA!