Na vsebino

Tudi Belokranjci smo RTV (5)

RTV se mora vrniti javnosti

Ko razmišljam, s čim v življenju sem prvič stopila v stik zaradi in prek RTV Slovenije, je odgovor - jazz.

To je najzgodnejša beseda, bolj slika, ki se mi prikliče iz spomina, ko pomislim na RTV. Da sem zrla v ekran, v tisto takrat še 3-D debelo škatlo na omari v kuhinji, in prebrala štiri črke J-A-Z-Z. Bele, velike tiskane, na modri, morda svetlo modri podlagi.

Pojma nisem imela, kaj to bo.

A sem počakala, in ga dočakala – jazz. Tam, izpred škatle v Črnomlju, do koder se vlak iz Ljubljane še danes vozi dve uri dvajset. Nek naključni dan, ko je ati v delavskem kombinezonu iz delavnice za hišo pritekel v kuhinjo na verjetno peto popoldansko kavo, ko je stara mama že tretjič iz njive nekaj prinesla na kuhinjski pult in odšla spet ven, ko je mama verjetno bila na popoldanski izmeni v mesnici, mlajši brat pa je verjetno na balkonu s Tonkotom s škarjami rezal zastavice iz leksikona. Jaz pa sem poslušala - jazz.

To je moj prvi spomin na RTV.

(Kasneje, čez leta sem spremljala oddaje Braneta Rončela, in še danes se mi zdi noro, koga vse je pripeljal v ljubljanski RTV studio, tudi meni ljube E.S.T. .

---

RTV, javni servis, je v fragmentih odpiral svet. Meni, zagotovo mnogim. Vedno, a v zadnjem času vse redkeje.

---

Javni službi RTV, ki naj bi zapolnjevala demokratične, socialne in kulturne potrebe čim širše družbe, se je zgodilo to, kar se zgodi vsemu javnemu, v kar mimo javnega interesa vulgarno in lastniško poseže politika. RTV se je zgodilo to, kar se zgodi vsemu javnemu, ki si ga politika podredi in ga zlorabi.

Ko je bil leta 2005 sprejet zdaj veljavni zakon o RTV, tako imenovani »Grimsov zakon«, je bilo stalnica svarilo, da zakon prinaša politizacijo RTV. Več vmesnih poskusov spremembe zakona je padlo, zadnji dve leti, ko smo imeli na oblasti avtorje veljavnega zakona, pa je svarilo udejanjeno. Uresničeno. Enaindvajset od 29 članov programskega sveta RTV Slovenije deluje »kot en mož«, se pred sejami usklajuje in glasuje enotno. To niso domneve. To je opis stanja, ki ga je javno opisal eden od enaindvajsetih programskih svetnikov, ki ga je imenovala bivša vladna koalicija.

Monoliten, enoglasen, strokovno ozek ter svetovnonazorsko in nenazadnje tudi politično povsem poenoten programski svet – najpomembnejši organ RTV - je najslabše, kar se je lahko zgodilo javni službi s poslanstvom, kakšnega ima RTV: širiti.

In to se je RTV zgodilo, tukaj je zdaj.

Kaj je lahko očitnejši znak strankarskega prevzema »javnega zavoda posebnega kulturnega in nacionalnega pomena« kot dejstvo, da je direktor Televizije Slovenije postal bivši predsednik Urada vlade za komuniciranje? Javno televizijo je prevzel največji operativec in propagandist bivše vlade.

---

Veljavni zakon o RTV gazi osnovno poslanstvo RTV in vsaki politiki, ki je vulgarna, omogoča popolni prevzem RTV. Povedano enostavneje: kar je zadnji dve leti naredila Janševa vlada, bo lahko ponovila neka naslednja, ki bo RTV videla kot svojo platformo, namesto prostor javnosti. Tega se, nenazadnje, zagotovo zaveda tudi Janša. Morda pa od RTV do takrat ne bo ostalo več nič.

Zato je namesto enih vrat, skozi katere zdaj v programski svet RTV vstopa 21 od 29 svetnikov, odpreti več vrat. Če zdaj vladajoča politika v parlamentu lahko v programski svet spusti »21 svojih«, bo po noveli zakona o RTV to moč izgubila. Svetnike bodo imenovali drugi deležniki, razpršeno, namesto enih vrat se bo odprlo deset vrat, hkrati bodo šest mest od skupno sedemnajstih v novem programskem svetu dobili zaposleni v RTV.

Verjetnost, da se po noveli zakona o RTV zgodi programski svet, ki je »en mož«, ni. Zato je potrebno novelo podpreti in vrniti RTV javnosti.

---

Morda še nekaj. Več ljudi, ki v zadnjem času aktivno prispeva k rušitvi javnega servisa RTV, je bilo mojih sodelavcev in sodelavk. Tukaj mislim nekatere trenutne urednike in urednice, s katerimi smo več let delali skupaj v drugih medijih. Poznam njihov profesionalni domet, način, na katerega so del(ov)ali, in si ga po skoraj dvajsetih letih dela upam strniti v opis: novinarska lenoba. Novinarska lenoba je za novinarstvo in širšo družbo porazna lastnost in pomeni odsotnost za novinarstvo vitalne objektivne kritične presoje, ki pa je pri mnogih tukaj mišljenih že pred leti pogosto klecnila že pri obrtniških novinarskih opravilih, kot so postavljanje vprašanj, raziskovanje in prizadevanje najti čim več informacij. Gre za neinteres raziskati, spraševati, se poglobiti in na podlagi tega presoditi v vsaki situaciji posebej ne glede na akterje.

V sistemu, kjer na uredniške funkcije napredujejo taki posamezniki, je vse narobe. V zdravih javnih medijih napreduje strokovnost, objektivnost, angažiranost in tudi kolegialnost, za napredovanje v propagandnem stroju je dovolj lojalnost.

---

Iskreno si želim, da se RTV vrne javnosti in se profesionalizira, zato bom kot dolgoletna novinarka, ki spoštuje javno in skupno, v nedeljo glasovala ZA zakon o RTV.

Avtor: Monika Weiss, novinarka  Mladine

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj