Tudi Belokranjci smo RTV (6)

Odraščanje v Beli krajini je odraščanje na “obrobju”, ponosno povem, da smo Črnomaljci Kurdistanci, tudi mojim prijateljem Kurdom iz Sirije in Iraka. Skozi ves izobraževalni sistem - od vrtca do gimnazije so nas pripravljali na življenje v Ljubljani, zborna slovenščina je bila obvezen dril, da nas ne bi v Ljubljani zasmehovali zaradi narečja. Tudi zato so mi šle govorne vaje na Radiu Slovenija, ki jih je v mojih začetkih pred 23-imi leti moral opraviti vsak preden je lahko spregovoril v eter, dobro. Moj mentor za govor je bil Ivan Lotrič, glas, ki nam je interpretiral dokumentarne filme. Lektorji, napovedovalci, mentorji za govor in fonetiko so tisti, ki skrbijo za ohranjanje slovenskega jezika, saj je RTV več kot samo medij, je nacionalna kulturna institucija.

Leto dni na RTV Slovenija vladajo izredne razmere, znani rušilci medijev, zvesti prejšnji vladi, so odločni: javno RTV je potrebno pokoriti, marginalizirati, izčrpati, uničiti. A javna RTV smo ljudje. RTV smo zaposleni, honorarni sodelavci, RTV smo javnost. Kako pomemben je javni medij smo lahko videli v času pandemije. Javna RTV je nadomestila kinodvorane, šole, tudi zdravstvo, ko so bile vse te storitve nedostopne. Zato je javnemu mediju zaupanje v tem obdobju naraslo.

Nismo popolni, delamo napake. Ne želimo govoriti o sebi in svojem delu, mi smo v službi javnosti in kot novinarji javnega medija moramo zasledovati interes javnosti, torej širše družbe. A smo zaradi dogajanja in rušenja RTV postali sami zgodba. To je najhujše kar se novinarju lahko zgodi.

38 zaposlenih na RTV nas je v začetku oktobra prejelo opozorilo pred odpovedjo delovnega razmerja. Razlog: direktor Televizije je zaposlene identificiral na posnetku, ko smo 22 sekund v studiu tiho stali in solidarnostno podprli voditelja Dnevnika in kolega Saša Kranjca in kolege, ki so konec avgusta z isto gesto izrazili podporo šikaniranemu in spoštovanemu kolegu. Opomnjeni zaposleni in številni drugi - iz različnih poklicnih skupin - stavkajo že več kot pol leta, mnogi že leto dni javno opozarjamo na nepravilnosti in degradacijo javnega medija. Zato se nas poskuša utišati, tudi z najbolj brutalnimi metodami. Javno se nas kolektivno ponižuje in poskuša diskreditirati, profesionalno in etično novinarstvo se iz javnega informativnega programa na Televiziji Slovenija briše, kritične in pokončne novinarje in urednike se prisilno premešča, več kot 30 novinarjev in novinark je v zadnjem letu zaradi pritiskov in deprofesionalizacije zapustilo Informativni program. Zato jih na zaslonih več ne vidite in ne slišite.

Prostora za individualizem v mediju kot je javni RTV je malo. Vsak izdelek je delo skupine strokovnjakov, ki s svojo kreativnostjo in znanjem prispevajo h kakovostnemu in profesionalnemu izdelku. Snemalci, asistenti, tonski mojstri, realizatorji in režiserji, tajnice režije, prevajalci in mnogi drugi so nujni za profesionalno delo. Za opravljanje Javne službe je nujno zaupanje javnosti, brez zaupanja je nemogoče profesionalno opravljati novinarsko delo. Novinar mora spoštovati etične standarde, mora zaščititi vire in žrtve, mora razmišljati, kako bodo njegove besede vplivale na širšo družbo. V času dezinformacij ter poplave propagandnih in lažnih novic bi morali okrepiti novinarske ekipe in preverjanje informacij. A žal se kolektivi na RTV siromašijo, ker je nekdo prepričan, da je zaposlenih preveč. Nekdo, ki ne obvlada televizijskega medija in produkcije, nekdo, ki želi iz kritičnega medija ustvariti lasten propagandni stroj. Za vsako ceno, ne glede na žrtve.

To kar se na RTV dogaja danes - vulgarno in brezsramno -, tudi protipravno, smo zaposleni prvič doživeli v letih 2008 in 2009. Vodstvo RTV se je zamenjalo in na določene položaje so bili delegirani posamezniki, ki so bili pripravljeni žrtvovati lastno integriteto za politične usluge. Informativni program je bil že takrat delno prevzet, prvih 15 minut TV Dnevnika je bilo rezerviranih za izbrane novinarje, uredniki in turnusni uredniki so bili pod neizmernimi pritiski, pogosto niso vedeli, kaj bo šlo v eter in pod kaj bodo podpisani.

Danes je še huje - cenzura, vsiljeni prispevki brez vednosti dnevnega urednika in voditelja oddaje, psihološki pritiski so neizmerni. Groženj niso deležni samo izpostavljeni novinarji in uredniki, tudi njihovi bližnji so tarče poniževanj, šikaniranj in groženj.

Za novinarja, da lahko opravlja svoje delo brez strahu, je pomembna uredniška podpora. Če ima novinar dobrega, profesionalnega in pokončnega urednika, ki ga bo pred pritiski ali morebitnimi tožbami zaščitil, lahko svoje delo opravlja nemoteno, drzno, lahko pove več, samocenzure ni.

Prvič sem bila cenzurirana v letih prvega poskusa prevzema RTV in podreditve Informativnega programa desničarski strankarski ideologiji. Bila sem honorarna sodelavka in nisem imela enake zaščite kot zaposleni kolegi, odgovorni urednik mi je na pritožbo o cenzuri odgovoril, da naj stišam viske tone, če želim normalno delovati v Informatovnem programu. Nisem bila tiho, ker sem želela opravljati novinarsko delo. Nisem bila tiho, ker sem imela urednika, ki me je zaščitil. To je bil Mladen, s katerim sva tako rekoč odraščala na Čardaku, sledila sva si v Osnovni šoli, gimnaziji in nato na fakulteti.

Ko sem začela študirati, me je na Fakulteti za družbene vede samoiniciativno poiskal. Želel mi je samo povedati, da če bom karkoli kadarkoli potrebovala, da se lahko nanj zanesem in ga poiščem. Bil je senzibilen človek, kritičen in natančen urednik, nikoli ni povzdignil glasu, bil nesramen, vsi so ga oboževali. Bil je kot moj starejši brat, ocenjeval je moje delo in mi svetoval, tudi osebno sva si bila blizu. A v najtežjih razmerah, ko so se nanj vsuvali politični pritiski, pritiski vodstva, ko so mu podtikali na plan prispevke, ni imel nikogar, ki bi ga zaščitil. Seveda smo drug drugemu stali ob strani, a če te ne zaščiti nadrejeni, si v stiski sam. O tem razmišljam zadnje leto, vem, bil bi v prvi vrsti. Mladena ni več med nami že 12 let, na knjižni polici me nanj spominja Kodeks etičnih in profesionalnih meril BBC, ki mi ga je podaril, ko sem študirala za izpit iz etike. BBC je med javnimi mediji znan po najvišjih standardih in je zato zgled za profesionalni javni medij.

Mladenovo življenje se je pri 36. letih nenadoma končalo, vsi v Infromativnem programu so njegovo smrt doživeli kot izgubo najbližjega. Prepričana sem, da je njegovo smrt pospešil neizmeren stres v službi, slutil je, da se njegovim telesom nekaj dogaja, a ga je bolj skrbelo za druge kot zase. Zato sem se tudi odločila, da se ne vdam strahu, da se aktiviram in poskušam kot sindikalna zaupnica zaščititi šibkejše od sebe. Nočem med svojimi sodelavci še enega Mladena. To je bila moja osebna in profesionalna odločitev.

Kot kolektiv smo soodvisni drug od drugega, enako je v družbi. Če je en člen med nami šibek, smo šibki vsi. Novinar mora drezati tja, kjer najbolj boli, da bi bila javnost čim bolj informirana in samostojna pri odločanju. Cenzura je protizakonita in protiustavna, dolžnost novinarja pa je, da o tem informira javnost. Cenzura je sicer orodje propagandistov in avtoritarnih voditeljev.

Veliko sem razmišljala o tem besedilu, kaj naj sporočim bralcem Odeona. Moji kolegi - Dino, Vita, Ilinka, Maja so te dni popisali svojo izkušnjo z javnim medijem; mi smo med drugimi tudi tisti, ki skrbimo, da belokranjska narečja ne izumrejo tudi na RTV hodnikih. Ilinka nas je v tem boju, ki je postal gibanje za ohranitev javnega medija in svobode govora, poimenovala za belokranjsko frakcijo. V upor in poštenost so nas vzgajali in tudi spodbujali v času odraščanja.

Prvi pisni opomin sem prejela v 4. razredu osnovne šole, ker sem se na koncu vrste na sprehodu na Griček pomešala med fante. Prvič pa sem se s cenzuro v bistvu srečala v gimnaziji, ko je na pobudo mentorice novinarskega krožka učiteljski zbor “zaradi nedostojnih vsebin” prepovedal izdajo šolskega časopisa Mozaik. Kaj takega je bilo za nas nesprejemljivo, saj besedila niso bila žaljiva, vsebine so bile primerne razmišljanju najstnikov. To je bil spopad vrednot gimnazijcev in starejših v učiteljskem zboru. Nismo se pustili utišati - veliko je bilo umetniškega izražanja najstniških čustev in misli - , sporna tema je bila celo zaščita pri spolnih odnosih. Z Bojcovo pomočjo v črnomaljski fotokopirnici je Mozaik zaokrožil po vsej Beli krajini, odpravili smo se z vlakom v Novo Mesto in po srednjih šolah delili naš prepovedan časopis.

A zdaj je boj za javno RTV boj za svobodo govora, dostojanstvo zaposlenih, pravice do informiranja in za demokracijo. To je bolj za skupno dobro, za ljudi. Ko si nekdo monopolno prilasti resnico in dejstva, ostane le še propaganda, kritična misel je izbrisana. In v propagandi umira kritično in ustvarjalno mišljenje, umira demokracija.

ZA demokracijo in ZA ljudi gre.