Na vsebino

V boj za dom in cesarja (2. del)

Že leta 1915 je vojna začela kazati svoj pravi obraz. Avstriji je napovedala vojno še Italija, željna slave nekdanjega rimskega imperija. Takrat pa so ljudje le spoznali, da vrag šalo jemlje, saj so imeli Italijane pred svojim pragom. Takrat se je tudi v Metliki marsikaj spremenilo.

Rekvizicije za vojsko so postale nekaj vsakdanjega. Daj moko, daj krompir, daj živinče iz hleva! Tako je šlo. Pravijo, da so bili Metličani pri tem čisto v skladu s svetim pismom: kdor ima, naj ima še več, kdor pa nima veliko, ima lahko še manj. Razni vojaški liferanti in dobavitelji so bili sposobni vzeti zadnjo kravo iz siromakovega hleva, pa ničesar iz bogatinovega. To so bili zlati časi za metliške purgarje. Pravijo, da je takrat obogatelo kar nekaj bogaboječih Metličanov.

Oblast je imela med ljudmi polno ovaduhov, ki so prisluškovali, kaj ljudje govorijo. Napačna beseda, pa je prišel vrag po svoje. Tako je prišel v zapor Ivan Kromar, črnomaljski kovač, ki je imel doma cel kup otrok. To pa samo zato, ker je v neki družbi (verjetno v prijateljski) rekel, da imajo Srbi prav, ker se branijo. Moral je pred vojaško sodišče. Na Suhem bajerju pri Ljubljani je bil ustreljen kot veleizdajalec.

Tega leta so oblasti prepovedale pekom peči beli kruh. Navsezadnje je črni kruh bolj zdrav in država je potrebovala zdrave državljane in zdrav kanonfoter*. Zbirati so začeli tudi surovine, potrebne za vojsko. To niso več opravljali razni cunjarji in podobni. Sedaj je postalo to državi in cesarju dopadljivo opravilo. Zato ga je preko zvestih cesarskih uradnikov opravljala država. Zbirali so volnene krpe, železo, baker, svinec, kavčuk, medenino… .

Ne vem, če so Avstrijci izumili posojila državi. Je pa avstrijska država razpisala vojno posojilo in zavedni državljani so z vero v zmago avstrijskega orožja in z vzklikom Gott mit uns in Sieg heil vpisovali odvečne krone, ki jih niso nikoli več videli. Takšnih in podobnih posojil smo imeli pozneje še veliko. Imeli smo jih za Skopje, za Črno goro, za Bosansko Krajino, za ceste in kdo bi še vedel za kaj. Vplačali smo, nato pa je prišla inflacija. Vsako leto večja in v nekaj letih smo dobili za vpisano celo plačo posojila komaj za vžigalice. Tako je prav. Tako se državljanom pobere denar, ki ga lahko pogrešajo.

Kdor je godrnjal in ni vpisal avstrijskega vojnega posojila, je bil takoj »politični« in je ob svojem imenu na policiji in žandarmeriji dobil črno piko, ki se je ni rešil vse do propada Avstrije. »Politični« je že zelo star izum. Po zadnji vojni je bilo vzrokov za to, da si »politični« nič koliko.

K zmagi avstrijskega orožja je morala prispevati tudi mladina. Pod vodstvom gospodov, gospa in gospodičen učiteljic so namesto v šolo odhajali otroci v Bočko ali proti Dobravicam, ali pa kar na Mestni breg in nabirali listje jagod in robid, da so potem imeli vojaki na fronti boljšo košto: čaj brez sladkorja. Pred napadom pa rum – za korajžo.

Avstrijci so kar tako, iz zajebancije, izumili tudi živilske karte. Najprej so na kartice delili petrolej, mast in sladkor. Pozneje pa skoraj vse. Če je država omogočala svojim državljanom, da so po milosti cesarja dobivali same dobrote, se je tudi od državljanov spodobilo, da kaj žrtvujejo za svojega ljubega sivčka, cesarja Franca Jožefa der erste.

Pogruntali so tisto slavno Gold vir Eisen in ljudje so za zmago avstrijskih pihalnikov oddajali zlate prstane in dobivali v zameno železne. Kdo bi vedel, kje je nato vse tisto zlato končalo. Železne prstane pa so lahko darovalci shranili za spomin, da bi se ob koncu vojne, če jo bo dobila Avstro-Ogrska, bahali in dokazovali, koliko so žrtvovali za zmago. Lahko pa so jih vrgli za prvim cuckom. Seveda, če ni bilo prič.

Takrat, v letu 1914 in v začetku 1915 nihče od Metličanov, ki so ostali doma, ni vedel, kako izgleda vojna od znotraj.

Slišali so že, da je ta ali oni ranjen v Srbiji, ali na Karpatih, da je ujet, ali morda celo, da je padel za cesarja in Avstrijo. Toda to je bilo tako daleč in je močneje pretreslo le svojce padlega. Ko pa je stopila v vojno še Italija, ki je po svoji navadi hotela biti med zmagovalci, se je tudi v Metliki marsikaj spremenilo. Vojna je bila takorekoč na domačem dvorišču. Zdaj so se zavedeli, da gre prekleto zares. V Metliko so prišli prvi goriški begunci, ki so pripovedovali strašne reči. Ljudje so poslušali z odprtimi usti .

Država se je potrudila, da je ljudem pobrala vse, kar je bilo koristno za vojsko. Pobirali so zvonove za topove. V Metliki so pobrali vse, razen najmanjšega, ki je moral ostati. Z njim so naznanjali smrt na bojišču in doma in da so v slučaju potrebe, ker ni bilo še elektrike in siren, lahko bili plat zvona. Peki niso več smeli peči belega kruha. Na pokopališčih ljudje niso več smeli prižigati sveč. Zatemnitve pa ni bilo treba ukazati, ker je bilo petroleja tako malo, da so ga imeli ljudje komaj toliko, da so se zvečer videli sleči.

Tako so Metličani životarili in prisluškovali v noč, kdaj bodo zaslišali topove izza Gorjancev.

Iz vojske so začeli odpuščati invalide, ki jih vojska ni več potrebovala. Domov pa so iz fronte prihajati tudi dopustniki. Ti so najbolje vedeli, kaj se dogaja na Krasu in v Galiciji. Po tednu ali dveh dopusta, se jim prav gotovo ni več pretirano ljubilo vračati med grmenje topov. Mnogi so se veselo požvižgali na prisego cesarju in vojnim zastavam in jo mahnili na hrvaški Lipnik k zelenemu kadru ali pa med skrivače. Feldžandarji in drugi so imeli polne roke dela, da so jih lovili. Pravijo, da je bil med temi feldžandarji najhujši neki Tone, ki je zasledoval nekega Kompareta skoro pol leta. Ta pa je vse dneve preležel na podstrešju mrtvašnice pri svetem Roku in preživel vojno in tudi cesarsko Avstrijo.

Se nadaljuje ...

* topovska hrana

Če ste mogoče prezrli katerega od odlomkov iz neobjavljene knjige Metličani 1, jih najdete s klikom na te naslove:

V boj za dom in cesarja (1. del)

In zažvižgal je vlak

Čarovnice

Mestni uslužbenci

Furmani so furali

Industrija - kaj je to?

Če nam lučka ne gori, nam pa mesec sveti

Metliški reveži

Črna smrt - 300 let od zadnje epidemije kuge v Metliki

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj