Veliki banket na tuj račun

Pisalo se je leto gospodovo 1936, ko so se Metliški fantje odločili, da morajo vendar nekaj narediti, da se bo govorilo o njih. Da bi zažgali Metliko, se jim je zdelo popolnoma nemogoče, čeprav bi nemara zaradi tega vendar prišli v zgodovino mesta. Kako bi mogli kaj takšnega narediti svojemu mestu – popolnoma nemogoče.

Odločili pa so se Metliški fantje, da si bodo priredili bogato gostijo, če že drugega ne. O tej gostiji se bo moralo govoriti še leta potem, ko bodo vse ohceti tistih časov pozabljene. Tej gostiji, da bi se bolj imenitno slišalo, so rekli - banket.

Dogovorili so se, da bo moral biti to prav poseben banket, da pa mora vsak nekaj prispevati. Ker pa so bili fantje brez denarja, je veljalo pravilo: karkoli bo kdo prinesel mora biti ukradeno. Pojedino so pripravljale tri ženske in sicer Jerinatova, ker je bil v njeni hiši banket, Suščeva, ker je bila poznana kot dobra kuharica in Lojzka Komparetova, da bi zadeva nekako ostala v žlahti.

Pojedina je bila imenitna, dovolj je bilo jedače in pijače in trajala je do jutra naslednjega dne.

Fantje so med drugim prinesli tudi štiri kure, ki so bile že zaklane in očiščene.

Suščeva jih je lepo, zlatorumeno zapekla in vsem so se kar sline pocedile, ko so jih zagledali na mizi. Lotili so se jih z neznanskim tekom. Ko so kure našle svoj poslednji kurnik v želodcih metliških fantov in gospa, pa je eden izmed njih naredil govoranco, v kateri je posebej povdaril, kako so bile kure imenitna pečenka, le da ni prav, da se Suščeva ni držala dogovora, da mora biti vse, kar se bo jedlo in pilo ukradeno. Drugi so se strinjali z govornikom, da to res ni v redu. In ker Suščeva še ni razumela za kaj gre, so ji pojasnili, da je pekla in pripravljala svoje kokoši, ki so ji jih medtem, ko je ona imela druge opravke ukradli in jih ji podtaknili.

O tem dogodku se je nato še dolgo govorilo.

Po takratnem strogem redu, bi morali žandarji zadevo takoj raziskati, ko bi jim prišlo kaj na ušesa, pa so se fantje zavarovali na ta način, da so v druščino povabili tudi enega izmed petih žandarjev, ki je na srečo vse skupaj razumel kot dobro šalo. Seveda, saj je le redko imel priložnost, da bi se ga lahko zastonj napil in se najedel. Žandarji, kot nobena oblast pod soncem, pač niso bili priljubljeni.