Viadukt Otovec na belokranjski progi

Letos mineva105 let od pričetka gradnje belokranjske železniške proge, ki je povezala takrat in žal še danes prometno zelo odrezano Belo krajino z Novim mestom in Karlovcem. Skoraj pol stoletja burnih razprav in usklajevanj interesov med lokalnimi politiki, pa tudi na deželnem nivoju je minilo, preden so zasadili prve lopate. Bile so tudi variante, da bi bila belokranjska proga grajena v ozkotirni izvedbi, pa da bi se proga izognila Črnomlju, predlagane so bile tudi razne višinske variante…Progo so tako končno pričeli graditi spomladi 1912, trasa je bila razdeljena na sedem gradbenih odsekov.
Pri gradnji proge so dobili delo številni domačini, iz vseh vetrov pa so prišli na delo tudi tuji delavci, Hrvati, Čehi, Nemci, Italijani in Madžari. Domači delavci so se med gradnjo od tujih delavcev naučili novih veščin in pridobili mnogo poklicnih spretnosti in izkušenj.
Z veliko slovesnostjo so progo po dveh letih gradnje predali prometu.

Poleg semiškega predora kot najzahtevnejšega in najdaljšega tovrstnega objekta na tej progi, spada viadukt Otovec s svojimi 225 metri med najdaljše železniške viadukte tudi v slovenskem merilu. Z gradnjo so pričeli avgusta 1912. Viadukt je grajen iz lomljenega kamenja in je imel prvotno 12 lokov. Med sedmim lokom iz novomeške in petim lokom iz črnomaljske strani je bila postavljena 50 metrov dolga in skoraj dvesto ton težka jeklena predalčna konstrukcija, ki jo je izdelala družba za gradnjo mostov iz Gradca. Podobo, ki jo poznamo danes, je viadukt dobil z obnovo leta 1946. Most so namreč v oktobru 1943 partizani porušili, da bi s tem onemogočili železniški promet okupatorskim silam. Na ruševine pa so spustili še več vagonov in lokomotive. Zaradi povojnega vsesplošnega pomanjkanja gradbenega materiala, posebno še jekla, so most obnovili tako, da so namesto prvotne jeklene konstrukcije zgradili še dva stebra. Ta nista več iz lomljenega kamenja, ampak betonska. Delo so si sedaj že olajšali z gradbenim žerjavom, medtem ko je gradnja prvih stebrov potekala s pomočjo gradbenih odrov.
Starejši prebivalci Črnomlja in okoliških vasi se še spominjajo, da je vlak kljub porušenemu mostu še vedno vozil proti Novemu mestu, vendar samo do železniške postaje Otovec. Do in iz Črnomlja pa je bilo potrebno prepešačiti kakšne 3 kilometre. Vlak je ponovno zapeljal po obnovljenem mostu v januarju 1947.