Na vsebino

Vinarka tedna: Katja Šuklje

Šukljetovi iz Trnovca v Beli krajini so prve steklenice z lastno etiketo napolnili leta 1994, ob prelomu tisočletja pa zgradili novo klet in vinska zgodba se je začela zares. Največ pozornosti namenjajo domači modri frankinji.

Vinska zgodba Šukljetovih iz Trnovca v Beli krajini se je začela leta 1895 – po napadu trtne uši, ki je pustošila po vsej Evropi –, ko je Matija Šuklje zaprosil za 140 goldinarjev posojila, da bi zasadil vinograde na hribu za vasjo in postavil hišo. »To je prvi dokument o rodbinskih vinogradniških poslih. Midva z bratom Matijo sva šesta generacija, ki se s tem ukvarja,« pove Katja Šuklje, ki je končala agronomijo na biotehniški fakulteti v Ljubljani, potem pa opravila še doktorat v Južni Afriki. A o tem pozneje.

Šukljetovi so resneje zagrabili vinogradniško-vinarski posel, ko je Katjin oče Jože Šuklje v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja izstopil iz največje vinske kleti v regiji, iz KZ Metlika, in šel svojo pot. Prvo lastno etiketo so na steklenico nalepili leta 1994 – šlo je za sladki laški rizling. »Ne vem, ali je kdo v Beli krajini takrat sploh polnil suha vina,« pripomni Jože Šuklje, ki je še vedno steber kmetije.

Prvo modro frankinjo so napolnili konec devetdesetih let, prej so večino grozdja vozili v metliško klet. Bili so mešana kmetija, na kateri so redili tudi 40 bikov. Na prelomu tisočletja pa so zgradili novo klet in se povsem predali vinu.

Vse upe polagajo v modro frankinjo

Takrat so Šukljetovi obdelovali štiri hektarje vinogradov, zdaj jih sedem in večino vina stekleničijo. »Razen za belokranjsko belo, ki je za špricar, torej za lokalno uporabo. Ko na primer sadimo trte, ga veliko spijemo,« se priduša Katja Šuklje.

Ker vinogradov ne gnojijo, letna pridelava vina niha. Ko se vse poklopi, napolnijo 25 tisoč steklenic. Od tega je največ modre frankinje. Tudi rose je iz frankinje. Pa se pozna, da je po novem modra frankinja avtohtona slovenska sorta? »Ne toliko, kolikor bi se moralo,« vskoči Katjin brat Matija, ki skrbi za prodajo vina in skupaj s sestro tudi vodi vinski bar Šuklje v središču Ljubljane.

Po mnenju Katje je največja težava v pridelovalcih, ki niso dovolj zagrabili te zgodbe. »Če bi se to zgodilo v Avstriji ali na Hrvaškem, bi bilo popolnoma drugače. A v frankinjo verjamejo. V prihodnjih letih bo bržkone še pridobila prepoznavnost,« je prepričana Šukljetova.

Zato ji na kmetiji posvečajo tudi največ pozornosti. Pridelujejo tako svežo, ki gre na trg po nekaj mesecih zorenja v velikih, dvatisočlitrskih sodih, kot tudi bolj strukturno, ki slabo leto zori v rabljenih francoskih barikih. Vrbanjka, kot se imenuje, je pridelana na eni najboljših leg v Beli krajini, kjer so siromašna lapornata tla, količino pridelka pa skrbno nadzorujejo. In grozdje je ob trgatvi popolnoma zrelo.

»Z letnikom 2015 smo malce spremenili stil vrbanjke. A to se je zgodilo spontano. Spremenili smo maceracijo in fermentacijo. Zdaj gredo na fermentacijo cele jagode, prej pa je bilo grozdje drozgano. Gre za nekakšno karbonsko maceracijo, saj se začne fermentacija v sami jagodi, a kisik je vseeno prisoten. Ker je ekstrakcija mehkejša, dobimo več sadnosti, kar frankinji nedvomno ustreza. Ideja je, da se v vinu čim bolj izrazi grozdje. In če ima frankinja izrazito sadnost, zakaj je ne bi zajeli v vinu?« razmišlja Šukljetova, ki vsako leto pridela od tri tisoč do štiri tisoč steklenic te čislane frankinje.

Če bi bil laški rizling graševina ...

Čeprav so začeli z rdečimi sortami, ki tudi v odstotkih dobivajo bitko z belimi v razmerju 60 proti 40, polagajo upe tudi v renski rizling, sauvignon in zvrst belo 140, v kateri sta laški rizling in kerner. »Laški rizling smo tudi poskusili posebej polniti, a ga je nemogoče prodati, čeprav ima po mojem zelo velik potencial,« sestro dopolni Matija Šuklje.

Družno ugotavljata, da so pivci v zadnjih letih spremenili mnenje o modri frankinji, o laškem rizlingu pač ne. »Prejšnji mesec smo v vinoteki v Ljubljani na kozarec ponujali hrvaško graševino vinarja Krauthakerja. Ker pivci niso vedeli, da je to laški rizling, se je vino dobro prodajalo. Če pa bi jim ponudil laški rizling, bi se ga branili z vsemi štirimi,« izkušnje opiše Matija.

Sauvignon zori v posodi iz nerjavnega jekla, bela zvrst pa v 300- in 500-litrskih akacijevih sodih. Lanski letnik sauvignona so prvič poskusili fermentirati v lesenih posodah in ga tam pustili štiri mesece, potem pa ga skupaj z grobimi drožmi pretočili v inoks. »Ker so bili sodi razmeroma novi, smo dali vino hitro ven, saj nočemo lesa v vinu,« pove vinarka.

Ambicije imajo tudi z modrim pinotom, ki so ga zasadili lani. »Želimo narediti vrhunski modri pinot. Bela krajina je pravi okoliš za to muhasto sorto; zemlja je prava, temperature tudi. Za zdaj imata modri pinot v tem okolišu zasajen le Šturm in Malnarič. A po mojem mnenju se ga vinogradniki otepajo predvsem zato, ker je – drugače od frankinje – komplicirana sorta. Že v vinogradu je težko nadzorovati njegovo rast, v kleti pa je sploh umetnost narediti vrhunsko vino iz modrega pinota. To bo za nas res pravi izziv,« je prepričana Šukljetova, ki ne mara »nabilnadih« modrih burgundcev, prav tako ne takih s pridihom lesa. »Modri pinot mora biti eleganten,« poudari.

Frankinja v Francijo, laški rizling Lahom

Šukljetovi vina prodajajo večinoma na domačem trgu, nekaj frankinje in laškega rizlinga gre še v Francijo in Italijo. Jasno, frankinja bolj v Francijo, laški rizling pa Lahom. »Vino razvažamo po vsej Sloveniji, vrbanjka pa se najde večinoma v restavracijah,« pripomni Matija Šuklje in še enkrat poudari, da največ upov polagajo v frankinjo. Zato ji dajejo poseben poudarek tudi v vinskem baru v starem jedru Ljubljane, kjer jo ponujajo od vseh belokranjskih vinarjev.

Tako Matija kot Katja Šuklje se namreč zavedata, da bo okoliš zrasel le, če bodo držali skupaj in če bo nova generacija vinarjev naredila pravi korak naprej. »V Beli krajini so bili do pred kratkim skoraj vsi vinarji 'hobi program'. Vsak je imel svojo zidanico in svojih 300 trt. Ta generacija počasi izumira. Hribi se počasi praznijo, saj imajo njihovi otroci službe in nimajo časa za hobi, ki zahteva celega človeka,« razmišlja Šukljetova.

Na izpraznjenih gričih so tudi nekatere vrhunske lege, ki jih želijo odkupiti, a težava je, opozarja sogovornica, ker so razpršene. »Eden bi prodal, njegov sosed ne bi, sosed z druge strani spet bi in tako naprej,« oriše položaj. Šukljetovi bi namreč sedanjim sedmim hektarjem dodali še hektar ali dva.

Francoski pridih

Vina Šukljetov imajo v zadnjem času tudi malce francoskega pridiha. Katja je namreč v Belo krajino pripeljala moža Guillauma Antalicka,strokovnjaka za enologijo in senzoriko vina, s katerim se je spoznala v Južni Afriki, ko je opravljala doktorat o vplivu svetlobe in temperature na sestavo grozdja in vina. Konkretno na sauvignonu.

»Po naključju je bil sauvignon modelni primer. Sicer pa to ni moja najljubša sorta, a nisem imela možnosti izbire,« se nasmehne Šuklje-Antalickova. Mladoporočenca trenutno živita med Vipavo in Trnovcem, saj oba predavata na Visoki šoli za vinogradništvo in vinarstvo v Vipavi; ona vinogradništvo, on vinarstvo.

Kakšna je torej vloga francoskega strokovnjaka pri Šukljetovih vinih? »On ima zelo rad vina. Zelo dober je senzorično in je nekakšen svetovalec ter tisti, ki da drugo mnenje,« pove sogovornica, ki poskuša v vinogradih uveljavljati čim bolj sonaravni pristop.

Letos so v en vinograd poskusno vpeljali tudi povsem ekološke standarde. »Imamo pa v Beli krajini v povprečju 1.100 mililitrov padavin na leto, tako da bi se lahko šli ekološko oziroma biološko vinogradništvo po mojem le v določenih letnikih. V trenutni fazi si namreč ne moremo privoščiti dveh letnikov brez pridelka,« je realna vinarka tedna.

Vir: O vinu

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj