Vinska klet Prus se je ponovno dokazala s svojimi vini

Natečaj Radi imamo domače: izbrali smo rumeni plavec, sauvignonasse in modro frankinjo.

Med 75 vzorci, ki so jih prispevali slovenski vinarji za natečaj Radi imamo domače, vina iz slovenskih avtohtonih in udomačenih lokalnih sort, je strokovna komisija izbrala tri vina, ki bodo umeščena na prodajne police izbranih Mercatorjevih hipermarketov.

Znani so trije izbranci natečaja Radi imamo domače, vina iz slovenskih avtohtonih in udomačenih lokalnih sort, ki smo ga pripravili skupaj z Mercatorjem. To so kleti Balon iz Drenovca na Bizeljskem, Prus iz Krmačine v Beli krajini in Šibav iz Neblega Goriških brd.

V prvi krog natečaja so bila uvrščena vsa vina iz Vinskega vodnika 2019, ki so izpolnjevala prijavne pogoje, in naknadno poslani vzorci. Skupno je tako sodelovalo 75 različnih vin, prvi ožji izbor pa je opravil Robert Gorjak. V drugem krogu je najboljših 33 vin, pridelanih iz slovenskih avtohtonih sort, poiskala strokovna komisija, ki so jo poleg predsednika komisije Gorjaka sestavljali še Jože Rozman, dolgoletni novinar, urednik in vinski publicist, Vanja Alič, urednik spletnega mesta Ovinu.si, ter predstavnik Mercatorja Luka Kompare, vodja programa.

Komisija je bila zlasti osredotočena na kakovost, posebno pozornost pa je namenila tudi vinom, ki so zanimiva iz vidika cene, torej takšna, ki odražajo dobro kakovost za denar.

Vinska klet Balon, Bizeljsko-Sremič

Na kmetiji Balon v Drenovcu pri Bukovju na Bizeljskem se ukvarjajo s poljedelstvom in vinogradništvom. Gospodar kmetije Aleš Balon je četrta generacija na kmetiji, ki jo je kupil njegov praded pred približno sto leti.

»Kupil jo je od veleposestnika, ki je neslavno propadel. Že takrat smo imeli vinograde, malo manj jih je bilo sicer kot danes. Mojim prednikom je potem kar dobro ponagajala druga svetovna vojna, saj so bili izseljeni v Nemčijo. Stari ata je bil celo prisilno mobiliziran v nemško vojsko. A k sreči so se vsi vrnili in nadaljevali, kjer so končali pred vojno,« razloži zdajšnji gospodar kmetije.

A kmetija se ni razvijala po načrtih, saj je danes že pokojni Balonov oče delal kot kletar v brežiški zadružni kleti in zato ni mogel biti ves čas na kmetiji. Šele ko je naš sogovornik končal kmetijsko šolo leta 1991, so Balonovi na kmetiji spet dobili celega človeka.

Po očetovi smrti pred dvajsetimi leti je naš sogovornik tudi uradno prevzel kmetijo. »Pred osmimi leti smo prejeli certifikat za ekološko poljedelstvo. To nam je pomenilo izziv. Pridelujemo pšenico, ječmen, ki ju prodajamo na veliko. Imamo tudi oljne buče in česen,« pove Balon, ki razmišlja, da bi postopoma prešel tudi na ekološko vinogradništvo.

Zdaj Balonovi obdelujejo 19 tisoč trt v štirih hektarjih vinogradov, pridelajo pa okrog 30 tisoč litrov vina na leto. »Od tega ustekleničimo le od 15 do 20 odstotkov.

Premalo,« se zaveda gospodar.

A težava je, pravi, ker so morda malo premajhni za sodelovanje z veletrgovci, prodaja »na drobno« pa vzame veliko časa. In tudi cene niso ravno spodbudne, poudari. »Zato smo poskusili z rumenim plavcem, ki je avtohtona sorta in zato zanimiv. Redki smo, ki ga polnimo sortno.«

A čeprav je rumeni plavec po eni strani zanimiv, ker je rariteta, ga je po drugi strani težko prodati, saj ga povprečen ljubitelj vina ne pozna. »Vsakomur je treba pojasnjevati, kaj in kako. Isteničevi se trudijo okrog plavca, ki ga mešajo tudi v svoje penine, a moralo bo miniti še nekaj časa, da ga bo spoznal širši krog ljubiteljev vina,« je prepričan Balon.

Rumeni plavec je sorta, ki rada obilno rodi, zato so ga Balonovi posadili na skromna, lapornata tla. »Je pa zagotovo tudi najodpornejša sorta pri nas, zato bi se s plavcem lahko preusmerili v ekološko zgodbo. Vprašanje pa je, kaj bo z modro frankinjo in chardonnayjem, ki sta bolj občutljiva. Morda se ju bomo morali celo znebiti,« razmišlja vinar z Bizeljskega, ki poleg omenjenih sort prideluje še sauvignon, sivi pinot in renski rizling.

Vino Balonovi večinoma prodajo doma, tako ustekleničeno kot odprto. »Stekleničimo rdečega in belega bizeljčana, ki ga prodamo največ, pa rumeni plavec, frankinjo in občasno chardonnay. Tudi kakšen predikat pridelamo, a zaradi pretoplih jeseni vse težje dočakamo potrebni botritis oziroma žlahtno plesen.«

Naš sogovornik pričakuje, da bo v prihodnje zaživel tudi turizem na kmetiji. »Na Bizeljskem je vse več prenočitvenih zmogljivosti, stvari se premikajo v pravo smer. Tisti vinoljubi, ki so že večkrat prečesali Goriška brda, Vipavo in Štajersko, se počasi selijo k nam, saj iščejo nekaj novega. Tudi na našo domačijo pridejo, čeprav turizma posebej ne oglašujemo. Kar nekajkrat so prišli k nam Nemci, ki jim je bilo vino všeč, in so potem spraševali, ali ga lahko kupijo tudi v Nemčiji,« se nasmehne gospodar, ki mu na kmetiji pomaga vsa družina: mama, žena, ki je sicer zaposlena v šoli, in seveda otroci.

Vinska klet Šibav, Goriška brda

Turistična kmetija Šibav na skrajnem zahodu Goriških brd, v Neblem, je bila zgrajena leta 1964. A Miran Šibav, gospodar kmetije, ki se počasi umika mlajšemu rodu, nečakinji, mladi prevzemnici Danjeli Šibav, pravi, da korenine kmetije po očetovi strani segajo v leto 1680.

»Imamo zapiske, da se je Mohor Šibav v Fojani, kjer je bila naša domicilna kmetija, ukvarjal s prodajo oljčnega olja in vina. Tam se je zgodba nadaljevala vse do druge svetovne vojne, ko je eden od bratov ostal na domači kmetiji, drugi, moj oče Olivo, pa se je odselil na svoje. Z očetom in mamo Danico Auroro smo najprej nekaj let živeli v Ljubljani, potem pa nekaj časa še v vasi Hlevnik, nedaleč od tu, od koder je bila mama,« pojasni Šibav.

Na začetku je bila v Neblem mešana kmetija, imeli so namreč tudi živali in predvsem sadje. A počasi se je vinogradništvo skristaliziralo kot osnovna panoga. Zdaj imajo Šibavovi v enem kosu pet hektarjev vinogradov, skupno pa deset. Na leto pridelajo do 50 tisoč litrov vina. »Vsega ne stekleničimo, saj oskrbujemo še nekaj gostiln po Sloveniji z odprtim vinom,« razloži Šibav.

Sortni nabor je klasično briški. Prevladujejo bele sorte, kakšnih 30 odstotkov pa je rdečih. Od belih največ stavijo na rebulo, sledi sauvignonasse s fantazijskim imenom tajo (ex tokaj), od mednarodnih pa sortno polnijo še beli pinot in sauvignon. Chardonnay in sivi pinot skupaj z rebulo končata v beli zvrsti aurora, poimenovani po Miranovi mami oziroma Danjelini noni.

Pri rdečih sortah igrata vodilno vlogo merlot in cabernet sauvignon, ki se jima v klasični bordojski zvrsti, rdeči aurori, pridruži še cabernet franc.

Klasični »svežih« vin nimajo, saj tudi vsa bela vina macerirajo – od enega do petih dni. »Še najmanj je maceriran tokaj, ker je bila želja po vstopnem, malo lažjem vinu. Šest mesecev počiva na drožeh, da se malo oplemeniti. Vsa bela vina, razen rebule, zorijo v inoksu. Rebula pa zori v velikih lesenih sodih od šest do osem mesecev,« pove Danjela Šibav in doda, da dlje zorita le bela in rdeča aurora.

Deklarirajo svoja macerirana bela vina kot oranžna? »Izraz mi ni ljub, kajti vino postane oranžno, ko preskoči na drugo stran. Imamo pa jantarno rebulo, ki jo tržimo prav pod tem imenom. Točno pred desetimi leti smo jo pridelali iz grozdja, ki se je posušilo v vinogradu, na trtah. Oktober je bil enkraten, še lepši kot letošnji. Tako imenovani passito smo pridelali le takrat, ker se je pokazala možnost, da se grozdje posuši na trtah. To je bil za nas izziv,« razjasni Miran Šibav.

Šibavovi so pred desetimi leti osnovni dejavnosti, torej vinogradništvu, dodali še turizem na kmetiji. »V objektu, kjer je bil nekoč hlev, smo uredili skladišče, degustacijski prostor in dve sobi s po štirimi ležišči.« Zato niti ne preseneča, da veliko vina – do 40 odstotkov – prodajo kar doma.

»Turizem raste, posledično prodamo vse več vina doma, kar je v končni fazi tudi naš cilj. Opazen je tudi vzpon destinacije, saj se tudi sezone vse bolj podaljšujejo. Včasih se je vse končalo septembra, zdaj imamo rezervacije celo za november. In začne se že marca, če je lepo vreme,« pove Šibavova, ki je uradni staž mlade prevzemnice končala lani.

Kdo je torej šef v vinogradih in v povsem novi kleti? »Pri nas ni opisa del in nalog, delamo vsi vse. Imamo pa v kleti dogovor, da imam še vedno zadnjo, sicer bi se lahko zgodilo kot z juho, ki je dvakrat soljena. Recimo, da sem svetovalec, to je naziv, ki pritiče nekomu, preden gre dokončno v pokoj,« se nasmehne Miran Šibav.

Vinska klet Prus, Bela krajina

Domačija Prus leži na Krmačini pri Metliki oziroma le streljaj od šengenske meje. Gospodar Jožef Prus pravi, da je danes sodobna vinska klet, v kateri je prostora za 200 tisoč litrov vina, zrasla iz skromne zidanice, ki so jo njegovi predniki zgradili pred približno 160 leti. Njegov stari oče je začel s tri tisoč trtami. »Klet smo trikrat 'doštukali'. Prvič samo malo, drugič malo več, v tretje, ko je najstarejši sin Jože obljubil, da bo ostal na kmetiji, pa smo jo 'doštukali' res konkretno. To je bilo pred desetimi leti.«

Čeprav Prusov pokojni stari oče ni imel toliko vinogradov in vina, kot ga imajo danes, je bil vseeno član Soseske zidanice Drašiči, ki deluje nepretrgoma že več kot 250 let, in je poleg tiste na Božakovem edina še delujoča pri nas. Danes je kulturna in turistična znamenitost.

Družina Prus zdaj na 20 parcelah na 11 hektarjih obdeluje približno 50 tisoč trsov. Nekaj vinogradov imajo tudi na drugi strani slovenske meje. Pridelujejo 14 različnih sort, od tega je 60 odstotkov belih sort. Med njimi so v ospredju rumeni muškat, iz katerega pridelujejo tako mirna vina in penino kot tudi vse vrste predikatov – od pozne trgatve, izbora, jagodnega izbora, ledenega vina do suhega jagodnega izbora. Tudi njihova posebnost – slamnato vino (iz sušenega grozdja) – je iz muškata.

Skupno v kleti donegujejo več kot 50 različnih vin, po novem tudi oranžna vina, se pravi bela vina s podaljšano maceracijo. A poleg muškata in predikatnih vin, po katerih so v kleti najbolj znani in za katera so pobrali že nič koliko najvišjih priznanj na mednarodnih ocenjevanjih, je po Prusovih besedah najpomembnejša slovenska avtohtona modra frankinja.

Zanjo so prejeli tudi največ nagrad na letošnjem 8. festivalu modre frankinje v Sevnici. Prvo nagrado so prejeli za frankinjo letnika 2018, tretje mesto so zasedli z zorjeno frankinjo, v tretji skupini, kamor sodijo posebna vina, pa se je na drugem mestu znašel Prusov izbor iz modre frankinje.

A tudi Prus, kot mnogi drugi, se ne more znebiti občutka, da je bilo odkritje, da je modra frankinja slovenska sorta, doslej premalo izkoriščeno v promocijske namene.

»Če bi bila frankinja francoska sorta, bi Francozi naredili tak rompompom, da bi se slišalo daleč naokoli. Sam ne zmorem vsega. Na televiziji vidimo propagando za slovensko meso in druge kmetijske pridelke, o frankinji pa nič. Kot da se je sramujemo. Edino sevniški KŠTM z Rokom Petančičem v nosilni vlogi se trudi v tej smeri. Hvala bogu so letos spomladi pripravili mednarodni simpozij o modri frankinji, čeprav malo pozno, a bolje kot nikoli,« pove Prus, ki nenehno išče načine in postopke, kako izboljšati doseženo. »Kajti če kje velja pravilo, da se človek uči do smrti, to prav gotovo drži pri vinogradništvu in vinarstvu.«

Ob proslavljanju 10-letnice odprtja nove sodobne vinske kleti pred dvema mesecema se je dotaknil tudi številnih priznanj, ki jih je njegova hiša – zdaj jo vodita s starejšim sinom Jožetom – prejela v nekaj desetletjih. »Če bi želel našteti vsa, ki smo jih prejeli v tem času, bi našteval vsaj tri dni,« je poudaril in pozval radovedneže, da si šampionske nazive ogledajo na njihovi spletni strani pod zavihkom priznanja.

Izbrana vina bo Mercator med 11. novembrom 2019 in 12. aprilom 2020 umestil na prodajne police vseh svojih hipermarketov po Sloveniji. Poiščite vina na omenjenih prodajnih mestih in nam sporočite, kakšna se vam zdijo.