Vojaki so otrokom dali v roke puške

V zbirki strastnega zbiratelja Alfonza Baškoviča iz okolice Semiča je že okoli 900 kosov orožja in druge vojaške opreme. Predmete je začel zbirati po slovenski osamosvojitvi, pri kateri je tudi aktivno sodeloval.

Na travniku tik ob vinogradu pred bivalnim vikendom Alfonza Baškoviča v Prapročah pri Semiču obiskovalec najprej zagleda tri velike bombe. Prva je šolska, ulita iz betona. Druga je čisto prava, ameriška, padla je med zadnjo vojno v Sarajevu. »Ni počila, v mehko se je zapičila. V Slovenijo so jo pripeljali, da bi jo prodali za staro železo, nato pa ugotovili, da je polna,« pripoveduje Baškovič. Po številnih procedurah se je, seveda že »izpraznjena«, znašla v njegovi zbirki. »Tale modra bomba pa je bila na brniškem letališču v zadnji vojni pripravljena za bombardiranje Slovenije,« nadaljuje strastni zbiratelj orožja in vojaške opreme.

Pozornost nato vzbudi protiletalski top iz leta 1942 ali 1943. »To je darilo Slovenske vojske. Zadene lahko 2000 metrov daleč, navpično pa kar 4200 metrov. Izstreli lahko 700 nabojev v minuti. Upravljala ga je skupina kar sedmih vojakov, eden je streljal, drugi polnil šaržerje, tretji računal in spremljal položaj sovražnikovega letala in tako naprej,« opisuje Baškovič.

Vsako leto ga obiščejo policisti

Njegova zbirka šteje okoli 900 kosov, od bomb, pušk, pištol do telekomunikacijskih naprav, vojaških čelad in nemških činov. Za kakšen predmet niti ne ve, čemu je služil. Samo strelnega orožja je v zbirki 160 kosov. Enkrat do dvakrat na leto se pri njem oglasijo policisti, pogledajo zbirko, ali je kaj nove opreme, preverijo, kako je zbirka varovana, in podobne reči.

Z intenzivnim zbiranjem se je začel ukvarjati po osamosvojitvi Slovenije. Odraščal je v bližini vojaškega letališča Cerklje in pravi, da je to tudi eden glavnih vzrokov, da mu je orožje tako pri srcu. »Vojaki so nam, otrokom, ko smo šli mimo, pogosto dali v roke puške, da smo poskusili streljati. Tako sem imel orožje v rokah že od mladih nog,« pripoveduje.

Njegovo zbirko sestavljajo predmeti iz druge svetovne vojne in iz jugoslovanske vojske vse do razpada Jugoslavije ter seveda iz osamosvojitvene vojne. Ljudje mu sami prinašajo vojaške predmete, ki jih imajo doma od očetov, dedkov, pa se jim zdi bolje, da so predmeti v Baškovčevi zbirki, kjer jih bodo ljudje vsaj videli, kot pa da ležijo v domačih predalih. Mnoge predmete je dobil od vojnih veteranov, tudi sam je njihov član, med osamosvojitveno vojno je bil poveljnik narodne zaščite na Gorjancih.

Predmeti, polni žalostnih zgodb

Med zanimivejšimi predmeti je oprema, vključno z brzostrelko, enega od štirih generalov, ki so spremljali generala Lehra pri kapitulaciji nemške vojske. Žalostne zgodbe razkrivajo osebne legitimacije treh Judov, ki so bili po Baškovičevih besedah najverjetneje pokončani v Jasenovcu. V njegovi zbirki se je znašel tudi propagandni film nemške vojske iz leta 1943 z okoli 500 fotografijami. Na policah se bohotijo številne radijske postaje, pisalni stroji nemške vojske, vojaške čutarice, busole, ki so jih angleški vojaki podarili partizanom v Beli krajini.

Na vratih, ki vodijo v kletne prostore, visi ameriška zastava, darilo ameriškega atašeja med obiskom njegove zbirke. Kletne vitrine predstavljajo pravo malo šolo strelnega orožja. Mitraljezi, snajperji, M-48, mausserji, browningi, zbrojevke, tokarevi, našteva Baškovič. Čisto vsak kos orožja ima za sabo neko zgodbo. Posebno mesto ima pištola, ki jo je narodnemu heroju Stanetu Semiču - Dakiju podaril Tito. In še ena, ki nosi težko osebno zgodbo Baškovičeve rodbine. »Moj stric se je z njo ustrelil leta 1945. Nemci so napadali brestaniški grad. Ko je stric prišel pred grad, so ga z mitraljezom prerešetali. Obležal je hudo ranjen, in da ga ne bi sovražnik dobil v roke, se je ustrelil.«

Baškovič že razmišlja, kako bi prostore razširil, da bi lahko zbirko opremil z vsemi potrebnimi opisi predmetov. »Edino, kar je žalostno, je, da je vse v tej sobi narejeno za ubijanje,« zamišljeno doda.