Vožnja v prihodnost
»Vožnja z vlakom je čas zase, je nepozabno doživetje.
Na poti z vlakom smo trajnostni, varni in brezskrbni.
Dobrodošli na vlakih nove generacije.« (Spletni vir 1)
Način, kako doživljamo ali občutimo določeno mesto, je poleg različnih dejavnikov pogosto odvisno tudi od tega, na kakšen način se premikamo skozenj. S kolesom, peš, z avtom, avtobusom ali vlakom, vsaka izkušnja je svojevrstna in omogoča druge zaznave: vročino, mraz, slab zrak, gnečo, stres, hitenje, čakanje. Dnevno premikanje po Ljubljani je, vsaj glede na osebne izkušnje, najpreprostejše s kolesom ali peš. Z avtomobilom so v neskončnih kolonah ali v iskanju parkirišč na udaru živci. Kot dolgoletni »vikend migrant« ob petkih redno stojim v kolonah na ljubljanski obvoznici, bodisi v smeri primorske bodisi dolenjske avtoceste. Časovnica za obisk domačih se je v zadnjih petih letih podaljšala tudi za eno uro. V času pred- in ponovoletnih zaobljub sem tako po sili razmer dala priložnost javnemu prometu, tj. vlaku, ki je bil dolga leta del mojega vsakdanjika, če ne že moje generacije.
Vožnja z vlakom po daljšem obdobju je na površje potegnila obilo nostalgije. Starinski vonj železniških postaj, oblazinjeni sedeži, na katerih je pred teboj sedelo že stotine ljudi, zvok »šklocanja« kart in nenaden občutek zaspanosti so zaznave, ki so mi prišle v spomin ob ponovni vožnji z vlakom. V mislih sem si spet zapela kajkavsko popevko Lepe ti je Zagorje zelene, ki mi jo je v otroštvu pogosto pel oče in gre nekako takole: »Beži Jankec, beži Jankec, cug ti bu pobegel, cug ti bu pobegel, ne buš videl beli Zagreb grad!«in naprej: »Naj pobegne, naj pobegne, karta mi je v žepu, karta mi je v žepu« (Spletni vir 2, Spletni vir 3) … Podobno nostalgična kot moja zadnja potovanja z vlakom je tudi nova reklama Slovenskih železnic, ki promovira udobno, varno, nepozabno, brezskrbno in trajnostno pot z vlakom novih generacij in prikazuje otroke, ki kot majhni odrasli potujejo z vlakom (Spletni vir 1). Ti predstavljajo razmeroma tipične vloge odraslih, na primer poslovneža, ki v suknjiču in kravati dela za računalnikom, dekle z očali, ki plete, popotnika, učenjakinjo, mlade, ki poslušajo glasbo. Torej svet, ki nam je znan. Mlad fant v vlogi sprevodnika z nasmehom na obrazu in digitalno napravo v roki prek QR kode dekletu odčita vozovnico.
Med vožnjo na mednarodnem vlaku »stare generacije« v Ilirsko Bistrico, ki sicer povezuje Ljubljano in Reko, mi je vozovnico odčital starejši sprevodnik tik pred upokojitvijo. Potarnal je, da mu spremembe novih tehnologij niso olajšale dela. Zdelo se mi je, da ga lahko razumem. Pogoste spremembe naprav, tehnologij in različnih informacijskih sistemov so del nenehno spreminjajočega se vsakdanjika. Medtem ko se nam torej zdi, da cel svet hiti in se vse nenehno spreminja, se mi je zdela pot z vlakom stare generacije kot novodobna utopija. Kot bi rekel moj štiriletnik: back to the future v čas, ki teče počasneje in kjer se vse zdi enako, kot je bilo. Razen načina plačila (po spletu) in odčitave vozovnice (prek kode oz. telefona). Globok razmislek, meditativna vožnja, večerna tema in zamuda vlaka so botrovali k temu, da sem, kot že kdaj poprej, uspela izstopiti na napačni postaji.
Na drugi poskusni vožnji sem zaradi gneče po mestu skoraj zamudila vlak, tokrat do Črnomlja, ki za razliko od mednarodnega vlaka v Ilirsko Bistrico potrebuje tudi do tri ure vožnje. Če prištejemo še pot do in z železniške postaje ter zamude vlakov, lahko za pot domov (približno 90 km) potrebujemo kar štiri ure. Posledično se za vlak (tudi zaradi količine stvari, ki jo zaradi majhnih otrok prenašamo s seboj) najpogostejše ne odločim, ker se mi enostavno zdi, da traja predolgo in je naporno. V Belo krajino danes sicer potujejo tudi vlaki nove generacije, ki naj bi skrajšali naše potovanje do 10 % (Spletni vir 4). So naprednejši, saj imajo ekran, ki sporoča naslednjo postajo in zamudo vlaka, ter glas, ki nam sporoča, kateri izstopni postaji se približujemo. A ker vlak nove generacije vozi po tirih stare generacije, je pot, skupaj z zamudo, enako dolga.
Kaj so prednosti in slabosti uporabe osebnega avtomobila ali vlaka v Sloveniji, verjetno lahko pove vsak zase glede na svoje okoliščine, izkušnje in preference. Vsekakor k izbiri uporabe vlaka pripomore bližina železniške postaje, umirjenost potovanja, cenovna ugodnost, možnost počitka, prostega časa, branja, manj stresa v iskanju parkirišč, izogib gneči, večja mobilnost otrok na vlaku in tako dalje. V tem oziru si drznem trditi, da bi hitrejši vlaki v prihodnosti novih generacij izboljšali kakovost vsakdanjika ljudi. Če bi bili vlaki udobnejši, sodobnejši in predvsem hitrejši, bi bilo morda manj priseljevanja v Ljubljano, manj gneče na cestah, manj (mestnega) onesnaženja, manj slabih živcev, več prostih parkirišč, nižje cene, več delovnih mest na obrobju in za odtenek prijaznejši vsakdan – tako novih kot tudi starih generacij.
Reference:
Spletni vir 1, dostop 3. 1. 2024.
Spletni vir 2, dostop 3. 1. 2024.
Spletni vir 3, dostop 3. 1. 2024.
Spletni vir 4, dostop 3. 1. 2024.