Z zlatimi črkami zapisan v zgodovino

Na domu krajanov na Preloki je bila 3. novembra 2021 odkrita spominska plošča Stanetu Starešiniču, pomembnemu Preločanu in Belokranjcu, ki je bil hkrati tudi eden od stebrov slovenskega gledališča v Trstu.

Na slovesnost je podžupan Občine Črnomelj, ki je postavitev plošče finančno omogočila, gospod Dubravko Čengija spregovoril o pomenu Starešiniča za Belo krajino. Naš Stane je bil trdna vez med slovensko kulturo v zamejstvu in Črnomljem, kamor je tržaško gledališče prihajalo pogosto gostovat. Sam se je vedno odzval povabilom za nastope na pomembnih prireditvah pri nas. Gospod Čengija je zbrane na slovesnosti povabil tudi na večerno prireditev v Črnomlju, kjer bo o tem povedanega še veliko več.

Ana Starešinič, ki je poglobljeno raziskovala njegovo življenje in delo, pa je podrobneje razčlenila njegov pomen za Preloko, predvsem zasluge za njen gledališki, folklorni in na sploh kulturni utrip.

Stane Starešinič je gledališko vzgajal kar dve generaciji Preločanov. Prva generacija je bila igralsko aktivna takoj po vojni do pribl. leta 1965. Pod njegovim vodstvom so se na Preloki igrala velika dela, kot so Kralj na Betajnovi, Razvalina življenja, Domen, Moč uniforme …, naštudirali so tudi po tri predstave na leto in razmišljali celo o ustanovitvi stalnega gledališča.

Druga, t. i. »generacijo njihovih sinov in hčera«, pa je bila aktivno skoraj do leta 1980. Med njenimi uspešnejšimi predstavami so bile: Dobrodošla, miss Agata, Trije tički, Hodl de bodl, najuspešnejša pa komedija Moje dete, s katero so v tekmovanju za Župančičevo nagrado dosegli 3. mesto in z njo gostovali tako rekoč na vseh belokranjskih odrih.

Kot odličen pevec in koreograf je vzgajal tudi dve generaciji folkloristov. Pod njegovo taktirko ni manjkalo uspehov, tudi v tujini: Preločani so mdr. nastopili v dvorani Vatroslava Lisinskega v Zagrebu, bili so razglašeni za eno najbolj izvirnih folklornih skupin na festivalu v Gorici v Italiji, uvrstili so se na festival v Celovcu in zaplesali celo na Trgu sv. Petra v Vatikanu.

Tako kot igralcem je tudi folkloristom vcepljal visoke standarde. Z veliko potrpežljivostjo, a hkrati zahtevnostjo je svoje znanje, izkušnje in vrednote prenašal na preloške neprofesionalce.

Veliko zaslug pa ima tudi za postavitev stavbe, na katere vhodu je zdaj ta njegov pomnik. Skupaj z gradbenim odborom je v njej zasnoval veliko kulturno dvorano za 150 ljudi, z lepim odrom in garderobo za igralce. S svojim vplivom je gradbenemu odboru pomagal, da sta to dvorano sofinancirali takratna občinska in republiška kulturna skupnost.

Stanetovo ime je torej zdaj z zlatimi črkami in s simbolom gledališke kulture zapisano na poti v »tudi njegovo« kulturno dvorano.