Za liter petroleja 42 jajc

S čim vse so Belokranjci v preteklosti preganjali temo? Tako na deželi, kot v obeh belokranjskih mestih, Metliki in Črnomlju, so si na nočnih poteh svetili s svetilkami z lesenim ali pločevinastim ogrodjem, v katerega so bile v utorih vstavljena stekla, notri pa je gorela sveča ali pločevinasta posodica s petrolejem. Razlog za uporabo zaprtih svetilk zunaj hiše ni bil nič drugega kot požarna varnost – v mestih, kjer so hiše stale tesneje skupaj, je bila nevarnost ognja še toliko večja. Obe mesti sta zato že zgodaj imeli tudi požarno stražo, ki je skrbela, da meščani niso hodili z »nezavarovano svečavo« okoli skednjev in drugih gospodarskih poslopij .

Te svetilke so imenovali loterna (Krasinec, Adlešiči), leterna (Lokvica, Semič, Dragatuš), lehterna (Metlika, Stari trg), lampa (Otovec) ali lampaš (Preloka, Bojanci, Marindol). Sveče zanje so nekateri vaščani delali sami, lojene – iz ovčjega in govejega loja, medtem ko so voščene sveče, te so bile tudi veliko boljše, ulivali predvsem čebelarji . S petrolejem, ki se je v razsvetljavi pričel uveljavljati okoli leta 1870, pa so svetili le v premožnejših hišah. Smrdljivo olje, kot so mu rekli na Božakovem, je bilo za kmeta razkošje in so z njim svetili le v "prav nujni potrebi". Še celo malo pred drugo svetovno vojno je moral kmet za liter petroleja v trgovinah, kjer so prejemali plačilo tudi v naturalijah, dati 42 jajc.

Loj, mast in olje

Razsvetljava z lojem, mastjo in oljem je bila ena manj zahtevnih in pogostejših v kmečkem okolju. Najhitreje jim je bil pri roki ovčji loj, saj so ovce redili skoraj pri vsaki belokranjski hiši. Redkeje so uporabljali goveji loj in svinjsko mast, medtem ko so morali olje kupovati. Loj je navadno gorel v črépu , to je črepinji starega lonca, pečne kahle ali kake manjše posode. Če te ni bilo, pa kar v izdolbeni repi, krompirju , korenu ali pa tudi v zeljnem kocenu. Vdolbino so nagazili z lojem, v sredini pa namestili taht, to je košček zvite cunje, prediva, preje ali pavole. Prejo in pavolo so navadno ovili okoli trščice ali šibice in vse skupaj zabodli v loj. Ta svetila so imenovali črépec (Radovica, Rosalnice, Suhor), črep (Adlešiči, Damelj) pa tudi crep ali črépič (Bojanci). Na Štrekljevcu in Krasincu pa so tej luči rekli kar preprosto kóren ali repa.

Trske

Nekoč so v Beli krajini svetili s trskami, ki so jih imenovali luč, treske ali lučke. Tesali so jih iz hrastovih, bukovih, brezovih ali gabrovih mladih debel , 10 do 15 cm debelih. Debla so najprej razžagali na 60 do 80 cm dolge kose, ki so jih nato s sekiro razcepili v tanke, do 5 cm široke trske. Posušili so jih na peči.

Luč pa so lahko tudi »naribali«. Skobeljniku, obliču podobna priprava ali »ribežen« ima na sredini odprtino, v katero je pritrjen 6 cm širok nož. V ogrodje sta zabiti dve palici, s katerima sta dva krepka moška, na vsaki strani po eden, držala ta oblič in v zamahu odrezovala trske s kosa lesa.

Belokranjci so luč navadno žgali na čelešniku, ki so ga imenovali tudi železne klešče ali lučerna. Čelešnik je bil kovano, različno zvito in včasih prav umetelno oblikovano železo, ki ima zgoraj klešče ali feder. Tega so s pritiskom roke razprli, da je zgrabil in stisnil trsko, luč. Železo je bilo nasajeno na kolec, ta pa je bil zabit v lesen panjiček ali v razvejano drevesno korenino.

Z goreče trske so z drugo trsko utrinjali ali česali ogorke, ki so padali v kak star podstavljen lonec, pleh napolnjen z vodo, da niso zažgali lesenega poda. Če so imeli pri hiši ilovnat pod, so ogorki navadno padali kar na tla.

Čelešnik so uporabljali vse do uveljavitve petrolejk.